Forum VSE

Zemlja brez ljudi:
[i]"Vesoljski sondi vztrajali do konca
Zadnji dokaz človeštva bi lahko bili vesoljski sondi Voyager, ki so ju izstrelili leta 1977 in sta medtem že zapustili Osončje. Sondi imata dobre možnosti, da preživita bilijone let, kar pomeni, da bosta obstajali še dolgo potem, ko bodo zgorele še zadnje zvezde v vesolju - v temnem svetu, poseljenem le s črnimi luknjami in drugimi mrtvimi nebesnimi telesi."[/i] (Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Neprijetni del resnice je, da bodo naše smeti ene redkih stvari, ki se bodo ohranile več kot 1000 let. Ogromna odlagališča bodo ostala v obliki hribov, v katerih so zakopani predmeti, ki pripovedujejo zgodbo o življenju ljudi na Zemlji. Globoko v notranjosti velikega odlagališča odpadkov, kjer je suho kot v piramidi in brez kisika kot v barju, bodo »artefakti« iz sedanjosti - vključno s ponošenimi čevlji, polomljenimi igračami in razbitimi očali - ostali nedotaknjeni še več kot 1000 let po izginotju ljudi."[/i] (Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Najstarejše se bodo najdlje ohranile
1000 let po izginotju ljudi bo stalo le še nekaj stavb -vključno z nekaterimi najstarejšimi, kot je Keopsova piramida, ki je zaščitena s toplim in suhim podnebjem. Od stavb sodobnega časa se bodo ohranile samo zaščitene betonske strukture, kot so vojaški objekti ali predor med Francijo in Anglijo, ki je zgrajen v neprekinjeni plasti apnenca in je zelo mala verjetnost, da bi se podrl."[/i] (Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Sloni in levi se preselilo na sever
Po 500 letih: Zaradi krčenja habitatov in povpraševanja po slonovin se je populacija slonov močno zmanjšala, odkar pa ni ljudi, se sloni skupaj z nosorogi selijo iz Afrike in Azije v Evropo. Tisti, ki se odpravijo daleč na sever, dobijo tudi kožuh. Za njimi se selijo tudi plenilci. Divjih levov v Grčiji ni mogoče srečati že od rimskih časov, zdaj pa so spet zasedli svoja prastara lovišča.
Po 1000 letih: Svet je poln živali, a se število vrst ni veliko povečalo. Čez 3-7 milijonov let bo biotska raznovrstnost obnovljena na enaki ravni, kot je bila pred prihodom ljudi na Zemljo."[/i] (Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Mesta izginjajo pod zeleno preprogo
Po 300 letih: Kip svobode v New Yorku se poruši, njegovi deli pa pristanejo v pristanišču.
Po 400 letih: Večino mest prerastejo rastline. Ko je francoski raziskovalec Henri Mouhot leta 1860 odkril tempeljski kompleks Angkor Vat v Kambodži, je na lastne oči videl, kakšno je videti zaraščeno mesto. V 400 letih so mesto skoraj v celoti pogoltnile velike korenine kapokovcev.
Po 500 letih: Večina zgradb, ki vsebujejo železo, je porušena. Zdaj se razpadajo tudi nekatere najmočnejše betonske zgradbe - stolpa dvojčka v Kuala Lumpurju in bazilika svetega Petra v Rimu.
Po 1000 letih: Svetovne metropole so izgubile svoje znamenite vedute. Spremenile so se v hribovite pokrajine z rekami in jezeri. Vse je zaraščeno. V dolinah je še vedno nekaj ruševin."[/i] (Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Zavladajo voda in gozdovi
Po 300 letih: Obnovljena sladkovodna mokrišča delujejo kot učinkovite čistilne naprave, ki absorbirajo kemikalije.
Po 400 letih: Nižje ležeča mesta po vsem svetu so pod vodo. Večina Nizozemske je izginila, saj so se nasipi že zdavnaj porušili in gladina morja občutno zvišala. Tudi če bi jutri prenehali izpuščati toplogredne pline, bi se zaradi dolgega odzivnega časa do leta 2500 gladina svetovnih morij dvignila za 1,8 m.
Po 500 letih: Pragozd se je vrnil v Evropo, afriška džungla in južnoameriški deževni gozd pa sta si hitro opomogla in se razširila.
Po 1000 letih: Poplavljena mesta in potopljene ladje so postali novi domovi morskih živali. V oceanih kar vrvi od življenja. Veliko je kitov, tunov in morskih želv, uničeni koralni grebi ni pa so popolnoma obnovljeni." [/i](Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Živali dobijo nazaj, kar so zdavnaj izgubile
Po 5 letih: Domače mačke kljub konzervirani hrani niso izgubile lovskega nagona. To jim zdaj koristi, saj se morajo zdaj same preživljati z mišmi, pticami in drugimi manjšimi živalmi. Ranljive rodovniške mačke so izumrle.
Po 7 letih: Po prenehanju čezmernega lova se populacije ribjih vrst spet krepijo.
Po 8 letih: Populacija volkov, so bili na robu izumrtja, narašča. Volkovi se hitro razmnožujejo in v mestih najdejo nova lovišča. V odvisnosti od razpoložljivosti plena se njihov teritorij razteza na 250-1000 km2.
Po 100 letih: Domače živali in hišni ljubljenčki so že podobni svojim prvotnim različicam. Dirkalni konji so postali močni, divji konji, potomci domačih mačk pa spominjajo na norveške gozdne mačke.
Po 200 letih: Nastali so novi ekosistemi. Prerija se razteza čez nekdanji žitni pas ZDA in na območju spet vladajo bizoni. Razširili so se tudi evropski bizoni." [/i](Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Širjenje onesnaževanja
Po 5 letih: Vsa obdelovalna polja so zaraščena. Leta 1882 so britanski znanstveniki dokazali, kako hitro lahko druge rastline zavzamejo zapuščeno pšenično polje. Po štirih letih je ostalo samo nekaj pšeničnih klasov, naslednje leto pa niti teh ni bilo več. Polje se je spremenilo v gozd jesenov in murv.
Po 10 letih: Statična elektrika ali udari strel povzročajo požare na naftnih ploščadih po vsem svetu, vanje pa se zaletavajo tudi supertankerji, kontejnerske ladje in križarke, ki jih nosi tok. Rezultat: v morja se izlivajo milijoni litrov nafte.
Po-50 letih: V pitni vodi ni več skoraj nič nitratov ali fosforja, a zarjaveli rezervoarji, napolnjeni s klorom (npr. za bazene), puščajo. Oblaki strupenega klorovega plina se širijo v okolju in ko naletijo na vodno paro, nastane jedka kislina. Puščajo tudi cisterne s kemikalijami.
Po 200 letih: Zaradi korozije se po vsem svetu dogajajo eksplozije tempiranih bomb. Silosi, rezervoarji in zabojniki z jedrskimi odpadki, gorivom in kemikalijami začnejo puščati ali celo eksplodirajo. Pogine ogromno živali in rastlin, a bakterije sčasoma razgradijo večino nafte in strupenih ostankov." [/i](Vir: 37)
 

Zemlja brez ljudi:
[i]"Podiranje stavb
Po 3 letih: Zaradi neurij in temperaturnih nihanj sčasoma popokajo vsa okna. Ko veter in voda prodreta v notranjosti stavb, začnejo te hitro propadati.
Po 10 letih: Med tlakovci se razraste trava, drevesa se razširijo v notranjost stavb.
Po 25 letih: Okna nebotičnikov so brez šip, skoznje uhajata veter in dež. Zaradi vlage spoji med stenami in strehami popuščajo. Kovinski spoji so zarjaveli, nadstropja se sesedajo.
Po 50 letih: Milijarda avtomobilov je zarjavela do nerazpoznavnosti. V vlažnem obalnem podnebju avtomobil zaradi rje razpade v 20-30 letih.
Po 100 letih: Jeklenice visečih mostov so zarjavele in izgubile prožnost. Že en sam sunek vetra jih poruši.
Po 200 letih: Spoji na Eifflovem stolpu so zarjaveli, zato se postopno ruši. Enako se dogaja z večino nebotičnikov in zgradb - zlasti tistih, s potopljenimi temelji."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Zakaj smo zapustili Afriko?
Človeštvo izvira iz Vzhodne Afrike, a pred približno 60.000 leti je Homo sapiens zapustil Afriko, kar je verjetno zagotovilo obstoj vrste.
Raziskovalci pravijo, da so podnebne spremembe na vzhodu Afrike povzročile sušo in vsesplošno lakoto. Velik del že tako maloštevilnega prebivalstva jima je podlegel in sčasoma so obstajale le še majhne skupine ljudi, ki so bile ena od druge precej oddaljene. Učinek se je le še stopnjeval, saj so skupine brez dotoka zunanjih genov postajale vse manjše. Raziskovalci z ameriške Univerze Stanford na podlagi genetskih študij ocenjujejo, da je pred 70.000 leti obstajalo le še okrog 2000 ljudi - tako malo, da bi vrsta kaj kmalu lahko izginila.
Dejstvo, da berete ta članek, dokazuje, da so naši predniki prestali to krizo. Znanstveniki domnevajo, da je število prebivalcev po koncu krize skokovito naraslo, kar je obremenilo lovišča. V iskanju hrane so prazgodovinski ljudje potovali vse dlje in sčasoma prvič zakorakali izven Afrike. V nekaj deset tisoč letih se je Homo sapiens naselil na vse celine, razen Antarktike."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Zakaj so naši predniki izumrli?
Pred 30.000-40.000 leti je poleg Homo sapiensa obstajalo več človeških vrst, denimo čvrsti neandertalci in denisovanci iz Azije.
Nekaj tisoč let pozneje pa so obstali samo naši neposredni predniki, vrsta Homo Sapiens. Znanstveniki ne morejo z gotovostjo reči, zakaj so druge vrste izginile. Morda so bili prazgodovinski ljudje zaradi hladnejšega podnebja prisiljeni poiskati nove vire hrane, pri tem pa je bil očitno najboljši Homo sapiens. Morda je vlogo pri tem imelo tudi dejstvo, da je bila Homo sapiens edina človeška vrsta z
najnaprednejšim orožjem v tistem času -lokom in puščicami -, zato je imela prednost na loviščih, še posebej, ko je bilo hrane malo.
Analize neandertalskih genomov kažejo tudi na to, da so se razmnoževali s sorodniki in so bili zato bolj dovzetni za bolezni, s katerimi jih je okužil Homo sapiens. Poleg tega so bile tri vrste tako sorodne, da so se med seboj lahko razmnoževale. Iz tega razloga naši geni še vedno vsebujejo sledi neandertalcev in denisovancev."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Kako smo se postavili na dve nogi?
Pred 4-6 milijoni let je avstralopitek naredil prve korake k pokončni hoji. Nova drža je ponudila obilo prednosti. Zaradi podnebnih sprememb se je pokrajina na vzhodu Afrike, kjer so živeli naši predniki, iz goste džungle spreminjala v odprto savano.
S pokončno hojo so naši predniki lažje dosegli hrano, zaradi višje postavljenih oči pa so imeli boljši pregled nad pokrajino - kar je bila velika prednost, ko so v obširni savani oprezali za prijatelji in sovražniki.
Pokončno telo je na vročem soncu manj izpostavljeno kot pri hoji na štirih nogah. Glavna prednost hoje na dveh nogah pa nima nič opraviti z nogami.
Glavna prednost vzravnane držaje, da so roke proste za prenašanje predmetov in hrane. Razvoj fine motorike in proste okončine so omogočali tudi uporabo orodja in orožja." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Zakaj smo izgubili kožuh?
Večina ljudi je poraščena z na stotine tisoč dlakami. Razen las, sramnih dlak ter dlak na rokah in nogah je velika večina dlak brezbarvnih - te imenujemo tudi velusne dlake. Kot večina drugih sesalcev so tudi naši daljni predniki na večini telesa imeli gost kožuh. Pred nekaj milijoni let pa so začeli izgubljati dlake in prva človeška vrsta s tankimi dlakami je bila Homo erectus -pokončni človek. Takrat je prazgodovinski človek začel loviti, kožuh pa lovcu v afriških savanah ne predstavlja nobene koristi. Že res, da debel kožuh ščiti pred škodljivci in žgočim soncem, a obenem otežuje sproščanje telesne toplote. Antilopa ali lev si morata včasih vzeti nekaj časa, da se ohladita. Pri Homo erectusu so dlake po telesu zamenjale žleze znojnice, ki so omogočale izparevanje iz gole kože z namenom uravnavanja temperature. Posledično je ta vrsta lahko med lovom izčrpala svoj plen, to prednost pa prenesla na naslednje človeške vrste. Homo erectus je bila najverjetneje prva vrsta, ki je uporabljala umeten kožuh - oblačila -, ki je služil kot nadomestek telesnih dlak pri nizkih temperaturah.[/i]" (Vir: 37)
 

[i]"Sprostornino približno 1500 cm3 -1,5 l - so naši možgani trikrat večji od možganov naših najbližjih sodobnih sorodnikov - goril in šimpanzov.
Predpogoj za razvoj velikih možganov se je razvil pred 3-4 milijoni leti, ko se je daljni prednik Homo sapiensa postavil na dve nogi.
Pokončen položaj je našim prednikom omogočal lov živali z orožjem in dostop do hrane, ki je bila bolj bogata z beljakovinami -te so omogočile rast možganov.
Pred približno dvema milijonoma let so dobili rastoči možgani izjemno idejo: predstavniki rodu Homo so začeli obdelovati hrano s primitivnim orodjem - npr. z drobljenjem trdih delov rastlin. Obdelano hrandle lažje prežvečiti, zato so se zobje in čeljust zmanjšali - tako so lahko možgani zrasli še bolj. Če vse ostalo ostane enako, večji možgani pomenijo večjo iznajdljivost -npr. pri razvoju novih načinov lova - in predstavljajo evolucijsko prednost, ki se je prenesla na nove generacije." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Od tam naj bi se naši predniki razširili po Afriki in postopoma razvili lastnosti, ki jih prepoznamo v sebi. Različne skupine so medsebojno mešale gene in iz tega zapletenega družinskega drevesa je na koncu nastala naša vrsta - Homo sapiens. A preden so prišli do tu, so bili naši predniki nevarno blizu izumrtja." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Naša vrsta izhaja iz Afrike, neandertalci pa so se razvili v Evropi. Pred približno 370.000 leti so se denisovci odcepili od neandertalcev in se razširili v Azijo, a sta obe vrsti izumrli in svet prepustili nam." [/i](Vir: 37)
 

[i]"V obdobju ogrožene populacije ali kmalu po njem so se na družinskem drevesu pojavile nove vrste, vključno s Homo heidelbergensis. Kasneje, pred približno 650.000 leti, se je evolucijska linija naše vrste ločila od neandertalske."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Na robu izumrtja celih 100.000 let …
Pred 930.000 leti se je populacija naših prednikov (verjetno vrste Homo erectus) s približno 100.000 osebkov zmanjšala na samo 1280. Na tej ravni je ostala več kot 100.000 let, nakar se je povečala na okoli 30.000 osebkov."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Izkazalo se je, da je naše družinsko drevo zakoreninjeno v Sudanu - državi, ki prej ni veljala za pomemben dejavnik v zgodnji zgodovini naše vrste." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Očitno je torej, da naša vrsta ni bila zasnovana na enem mestu in je plod dolgega niza eksotičnih srečanj med pustolovskimi predhodniki homo sapiensa, ki so živeli na različnih koncih Afrike." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Prihod spretnih rokodelcev v Indijo
Najdbe: Napredno kamnito orodje iz Attirarampakkama v Indiji.
Starost: 385.000 let
Pomen: Ob reki v Attirampakkamu so indijski raziskovalci izkopali natančno izdelane kamnite konice sulic in nože, ki jih znanstveniki običajno povezujejo z vrsto Homo sapiens. To pomeni, da je bila naša vrsta morda v Indiji že pred 385.000 leti. Če to drži, se ne spremeni samo teorija o obdobju prvih premikov pripadnikov vrste Homo sapiens iz Afrike, ampak tudi čas nastanka te vrste. Najdena orodja so namreč 70.000 let starejša od najstarejših znanih fosilov naše vrste." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Novo družinsko drevo se razveja veliko prej - že pred milijonom let se razdeli na dve glavni veji, kasneje pa še na več. Na tej točki naši predniki še niso pripadali vrsti Homo sapiens, ampak prejšnji vrsti, kot sta Homo erectus ali Homo heidelbergensis.
Druga pomembna razlika od uveljavljene teorije je, da se nekatere veje družinskega drevesa čez čas ponovno združijo, tretja pa, da skozi zgodovino prihaja do stikov med vejami, torej do izmenjave genov, ne da bi se skupini popolnoma združili.
Rezultati te obsežne raziskave tako kažejo, da se je naša vrsta razvila v kompleksni interakciji med različnimi skupinami, raztresenimi po afriški celini. Te so bile nekaj časa medsebojno povsem ločene, a ne dovolj dolgo, da bi se razvile v popolnoma različne smeri. Občasno so se srečale in izmenjale gene, nato pa se spet ločile." [/i](Vir: 37)
 

[i]"A podrobnosti o zgodovini naših prednikov ne moremo najti v fosilih - najti jih je treba v naših genih." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Teorija o tem, da naša vrsta izhaja iz vzhodne Afrike, temelji na dveh lobanjah, odkritih v Etiopiji leta 1967, za kateri so ocenili, da sta stari 130.000 let, a je leta 2005 natančnejša metoda pokazala, da sta v resnici stari 195.000 let. To ni predstavljalo posebne spremembe, saj je še vedno lahko veljalo, da se je vrsta Homo sapiens razvila pred 200.000 leti.
Leta 2017 pa se je ta slika razblinila, ko so raziskovalci z inštituta Max Planck v Nemčiji izvedli novo datiranje človeške lobanje, najdene leta 1961 v Jebel Irhoudu v Maroku. Izkazalo se je namreč, da je lobanja stara 315.000 let. To odkritje ni samo pokazalo, da je bila zibelka človeštva več kot 100.000 let starejša, kot je veljalo do tedaj, ampak se je očitno nahajala tudi na povsem drugem mestu. Novo datiranje fosilov je prispevalo k temu, da se je družinsko drevo, ki so se ga znanstveniki oklepali pol stoletja, dokončno podrlo."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Pokazalo se je, da skupne korenine človeštva izhajajo iz obdobja 700.000 let, preden se je naša vrsta sploh pojavila, in to v popolnoma nepričakovanem delu Afrike." [/i](Vir: 37)