Napisal/-a Vse » April 3, 2024, 10:32 am
Teniška igra postaja manj zanimiva.
Izredno malo ga gledam, a vtis je tak:
Da servis, točka (lahko da zaključi na nedober retern).
Če pa sledi več izmenjav, je "dribljanje": kdo bo koga.
In veliko večkrat so to (nepotrebne) napake: žoga gre v mrežo ali izven glavnih črt.
"Jasno", napako je naredil, ker je npr. dobil napadalno žogo vstran in je hotel dati vsaj mini kontro (namesto balončka - ker potem bi pa sledil viner): ker je "ciljal" k črti in zgrešil ven; ker je tisti trenutek sekunde bil umsko nezbran ali pa fiziološko tehnično ni izpeljal udarca po "šolsko".
Pri marsikom sledi tipičen vzorec: Po napačno izvedenem udarcu ta igralec naredi še enkrat (ali dvakrat) gib, kako bi moral pravilno udariti. (S tem skuša "prelepiti" slabo izkušnjo.)
Morda še tak vidik: s prehitro vožnjo (kot v tenisu prehitro in premočno izveden udarec) se "kmalu" (na regionalni cesti) zgodi napaka.
Pustimo polemiko: da če bi pa "mehko" udarjal ... igral je lahko da 10 % nad trenutno zmožnostjo (kar bi pokazala "robotska analiza"). Izraziti želim dejstvo, končni rezultat točke. (Morda primer nasprotja je alpinizem.)
Naredil sem naključno mini statistiko (ker je tako mikro, nič ne šteje - a vseeno) - povzetek nekaj iger: 8 točk s servisom, 13 točk zaradi napake nasprotnika, 3 vinerji (hvala bogu), ker je prišel na mrežo.
Če bi gledal tenis 4 ure, bi v tem času videl manj kot uro aktivne teniške igre.
(Neustrezna meni kontra vzporednica: Če tekač v 4 urah preteče maraton, je v povprečju tekel. Ta res dobrim je "škoda časa" in si raje prihranijo skoraj 2 uri časa za konec - po ciljni črti. Lahko pa se sprehodiš in opraviš polmaratonsko razdaljo.)
Tudi sam poznam nekoga, ki je šele v srednjih letih začel s tenisom. V enem letu se je z učiteljem veliko naučil. Na igriščih je bil praktično od jutra do večera, konec tedna je šel za 10 ur v gore, nato proti večeru tudi takrat pa še par ur vsakodnevnega treninga. Potem je še vrsto let igral 8 - 12 ur dnevno (če ni bilo dežja). Klopce ni uporabljal. Soigralce je menjaval kot pri frizerju. Ali drugače, kot pripoveduje opazovalec: "Zjutraj pred službo sem tam poleg parkiral avto. On je že igral tenis. Pridem po službi po avto: on je še vedno na istem igrišču igral tenis." Predvsem je na tenis gledal primerljivo na fizično delovno silo, takole je dejal: "Tisti cestarji prav tako v vročini kopljejo jarke cel dan, dan za dnem. Zakaj ne bi mogel jaz z veseljem in brez utrujajočega napora udarjati tisto žogico tja, kamor želim." A je dobil ugovor: da tisti "južni cestarji" sploh ne delajo non stop.
Tu dodajam tisti vic, za take primere (če se odločite preklopiti biti otrok): Cigani ukradejo železniško tirnico. Kasneje jih dobi policija. A cigani se zgovarjajo: nismo mi. Otrok se je sam igral in od ne vemo kod prinesel k nam tisto tirnico. Policija: Kako - ni mogel, ker je tirnica težka 1 tono. Cigan: Kaj pa otrok ve, koliko je težka.
Torej, ta rekreativni tenisač ni razmišljal o utrudljivosti tekanja, borbenosti na poletni vročini. Očitno je tudi želel v 1 letu prinesti noter kilometrino 30 let soigralcev; in jih čez par let "prati", kot so njega v tistem prvem letu. Je pa bil tudi "intelektualec". Na Fakulteti za šport je preštudiral (pokazal mi je tudi obsežen del strokovnih povzetkov) vso tamkajšnjo teniško gradivo: od knjig, diplomskih nalog, kot praktičnih seminarjev. "Če že ...," je rekel.
Zdaj pa pričakujem zgražanje: ženski tenis (ker me njihove hlačke in majčke ne privlačijo) sem nehal gledati pred leti.
Je pa že takrat pri njih bilo veliko več klasičnih vinerjev - kot zaključek po vsaj nekajkratni izmenjavi žogice. To se sliši super, kajne: dekleta bolj obvladajo tenis kot fantje. Ne. Ko je dobila žogico ne na lopar (ampak v drugo stran igrišča ali ji je, groza, celo skrajšala), ne le da je ni zaradi počasnejšega gibanja (da ni za ženski spol le malce preveliko igrišče - tudi otroci igrajo mini tenis), sploh premaknila se ni. S takimi mislim od "tiste" Američanke (udari bombo, pa bo kar bo) ali takratne Rusinje, ali ...
Poglejmo samo še en vidik, ki sem ga slučajno opazil (a očitno ima vsaj nekaj "teže") v tabeli četrtfinalistov za 1. GS 2024.
Med moškimi so 1 - 5 nosilec, najvišji je 12.
Ženske: le 4 nosilke (2, 4, 9, 12), med ostalimi štirimi je celo kvalifikantka.
Celo: "Dobili bomo nepričakovano finalistko."
Dobro, da imamo osebja, ki tekme posnamejo (morda celo na vseh igriščih) in iz par sto ur dnevnega tenisa si lahko ogledate najspektakularnejše točke - četudi čisto vse niso to - v nekaj minutah.
To je to.
Teniška igra postaja manj zanimiva.
Izredno malo ga gledam, a vtis je tak:
Da servis, točka (lahko da zaključi na nedober retern).
Če pa sledi več izmenjav, je "dribljanje": kdo bo koga.
In veliko večkrat so to (nepotrebne) napake: žoga gre v mrežo ali izven glavnih črt.
"Jasno", napako je naredil, ker je npr. dobil napadalno žogo vstran in je hotel dati vsaj mini kontro (namesto balončka - ker potem bi pa sledil viner): ker je "ciljal" k črti in zgrešil ven; ker je tisti trenutek sekunde bil umsko nezbran ali pa fiziološko tehnično ni izpeljal udarca po "šolsko".
Pri marsikom sledi tipičen vzorec: Po napačno izvedenem udarcu ta igralec naredi še enkrat (ali dvakrat) gib, kako bi moral pravilno udariti. (S tem skuša "prelepiti" slabo izkušnjo.)
Morda še tak vidik: s prehitro vožnjo (kot v tenisu prehitro in premočno izveden udarec) se "kmalu" (na regionalni cesti) zgodi napaka.
Pustimo polemiko: da če bi pa "mehko" udarjal ... igral je lahko da 10 % nad trenutno zmožnostjo (kar bi pokazala "robotska analiza"). Izraziti želim dejstvo, končni rezultat točke. (Morda primer nasprotja je alpinizem.)
Naredil sem naključno mini statistiko (ker je tako mikro, nič ne šteje - a vseeno) - povzetek nekaj iger: 8 točk s servisom, 13 točk zaradi napake nasprotnika, 3 vinerji (hvala bogu), ker je prišel na mrežo.
Če bi gledal tenis 4 ure, bi v tem času videl manj kot uro aktivne teniške igre.
(Neustrezna meni kontra vzporednica: Če tekač v 4 urah preteče maraton, je v povprečju tekel. Ta res dobrim je "škoda časa" in si raje prihranijo skoraj 2 uri časa za konec - po ciljni črti. Lahko pa se sprehodiš in opraviš polmaratonsko razdaljo.)
Tudi sam poznam nekoga, ki je šele v srednjih letih začel s tenisom. V enem letu se je z učiteljem veliko naučil. Na igriščih je bil praktično od jutra do večera, konec tedna je šel za 10 ur v gore, nato proti večeru tudi takrat pa še par ur vsakodnevnega treninga. Potem je še vrsto let igral 8 - 12 ur dnevno (če ni bilo dežja). Klopce ni uporabljal. Soigralce je menjaval kot pri frizerju. Ali drugače, kot pripoveduje opazovalec: "Zjutraj pred službo sem tam poleg parkiral avto. On je že igral tenis. Pridem po službi po avto: on je še vedno na istem igrišču igral tenis." Predvsem je na tenis gledal primerljivo na fizično delovno silo, takole je dejal: "Tisti cestarji prav tako v vročini kopljejo jarke cel dan, dan za dnem. Zakaj ne bi mogel jaz z veseljem in brez utrujajočega napora udarjati tisto žogico tja, kamor želim." A je dobil ugovor: da tisti "južni cestarji" sploh ne delajo non stop.
Tu dodajam tisti vic, za take primere (če se odločite preklopiti biti otrok): Cigani ukradejo železniško tirnico. Kasneje jih dobi policija. A cigani se zgovarjajo: nismo mi. Otrok se je sam igral in od ne vemo kod prinesel k nam tisto tirnico. Policija: Kako - ni mogel, ker je tirnica težka 1 tono. Cigan: Kaj pa otrok ve, koliko je težka.
Torej, ta rekreativni tenisač ni razmišljal o utrudljivosti tekanja, borbenosti na poletni vročini. Očitno je tudi želel v 1 letu prinesti noter kilometrino 30 let soigralcev; in jih čez par let "prati", kot so njega v tistem prvem letu. Je pa bil tudi "intelektualec". Na Fakulteti za šport je preštudiral (pokazal mi je tudi obsežen del strokovnih povzetkov) vso tamkajšnjo teniško gradivo: od knjig, diplomskih nalog, kot praktičnih seminarjev. "Če že ...," je rekel.
Zdaj pa pričakujem zgražanje: ženski tenis (ker me njihove hlačke in majčke ne privlačijo) sem nehal gledati pred leti.
Je pa že takrat pri njih bilo veliko več klasičnih vinerjev - kot zaključek po vsaj nekajkratni izmenjavi žogice. To se sliši super, kajne: dekleta bolj obvladajo tenis kot fantje. Ne. Ko je dobila žogico ne na lopar (ampak v drugo stran igrišča ali ji je, groza, celo skrajšala), ne le da je ni zaradi počasnejšega gibanja (da ni za ženski spol le malce preveliko igrišče - tudi otroci igrajo mini tenis), sploh premaknila se ni. S takimi mislim od "tiste" Američanke (udari bombo, pa bo kar bo) ali takratne Rusinje, ali ...
Poglejmo samo še en vidik, ki sem ga slučajno opazil (a očitno ima vsaj nekaj "teže") v tabeli četrtfinalistov za 1. GS 2024.
Med moškimi so 1 - 5 nosilec, najvišji je 12.
Ženske: le 4 nosilke (2, 4, 9, 12), med ostalimi štirimi je celo kvalifikantka.
Celo: "Dobili bomo nepričakovano finalistko."
Dobro, da imamo osebja, ki tekme posnamejo (morda celo na vseh igriščih) in iz par sto ur dnevnega tenisa si lahko ogledate najspektakularnejše točke - četudi čisto vse niso to - v nekaj minutah.
To je to.