Forum VSE

[i]"Tudi spanje po kočah. PZS se tako hvali s sistemom elektronskih rezervacij, ki je milo rečeno katastrofalen. Obeta se lep vikend in domači gost - planinec, ki že celo življenje hodi v hribe, bi šel prespat v hribe ... pa dobi nazaj gladek 'j*** se, smo že 1 mesec v naprej polno zasedeni s tujci'."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Dejansko se vsa situacija okoli parkiranja, dostopa z javnim prevozom, prenočevanja in vsega, kar je povezano s planinarjenjem na sploh prilagaja nekomu drugemu in ne nam, klasičnim pohodnikom, ki smo na izhodišču že ob štirih zjutraj in podobno. Vse postaja butično in prilagojeno vse bolj tujemu gostu, ki bo dolgo spal, si privoščil po zajtrku v hotelu kakšen krajši izlet ter pustil v kraju zajetno količino denarja v kratkem času, ko bo tam bival. Takemu gostu se prilagaja ves sistem, medtem ko imam občutek, do smo mi drugi vse bolj porinjeni na stranski tir. Lahko da se motim."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Problem ni zapornica, ne samo v Vratih, tudi drugje. Enostavno je nemogoče z javnim prevozom priti recimo v Vrata zgodaj zjutraj in začeti s turo ob 4h. Škrlatica, Razor in Triglav, na primer, julij in avgust, poletna pripeka in popoldanske nevihte. Podobno drugje. Ob 6h začeti je pogojno sprejemljivo, odvisno od ture, odvisno kje, tudi ven iz doline bi vsaj poleti moral zadnji bus odpeljati ob 22h, če to ne, pa vsaj ob 21h. In seveda bi vse, kar je javnega prometa in pelje po dolini za zapornico naprej, moralo biti na elektriko, bog ne daj bencin, še manj nafta. Če se že gremo narava, živalce, rožce in še kaj . . ."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Zapornice bodo nameščene na območju Kranjske Gore in Trente. Po njihovi vzpostavitvi bo tranzitni promet čez prelaz brezplačen, vendar bo čas prehoda med zapornicama omejen. Prav tako bo omejeno število parkirišč na prelazu Vršič. Z višjimi cenami parkirnin pa bomo obiskovalce spodbujali k uporabi javnega prevoza, ki bo dokaj pogost."[/i] (Vir: 10)
 

[i]Zapornice:
"Enodnevne ture z javnim prevozom so precej slaba opcija. Če že, je smiselno potem planirati večdnevno turo in izkoristiti, da nisi vezan na parkirišče in lahko začneš ter končaš na različnih lokacijah. Seveda bo pa takšna tura potekala mimo kakšne koče, in glej vraga, ravno poti mimo koč so že sedaj najbolj obremenjene."[/i] (Vir: 10)
 

"Ocenjujemo, da hodi v hribe 350 do 400 tisoč ljudi, članov (op.: pri PZS) pa je 'komaj' šestdeset tisoč." (Vir: 47)
1. Zakaj (le) pa biti član?!
Zaradi ugodnosti (toliko stotisočev jih ne po-koristi); altruizma do organizacije (altruizem je vprašljiv še na pomembjejših podorčjih); "komu" se pa da včlanjevati, pa potrjevati letno članstvo (še za hribe si ne najdejo dovolj časa); ... (da ne bom še bolj nakladal.)
 

[i]"Letošnje leto je za PZS leto obletnic. 27. februarja je bilo 130 let od ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Praznujemo tudi 70 let Slovenske planinske poti."[/i] (Vir: 47)
 

[i]"Moje telo se je z leti uprlo težjim gorskim podvigom, pa tudi naveličal sem se vedno istih vrhov. Zato sem si zadal nalogo, da bom obiskal vse vrhove v Sloveniji, visoke čez tisoč metrov, na katerih še nisem bil.
Kmalu sem spoznal, da sem si zadal preobilno nalogo, ki tudi kar se naporov tiče ni od muh. Vsako soboto in nedeljo sem rinil v neznane kraje, se zgubljal v grapah in se vzpenjal na napačne vrhove.
Izmišljal sem si tudi direktne strme pristope izven običajnih poti na meni že znane gore. Kmetje, ki so delali v gozdu, so me začudeno gledali, pa tudi gorniki so se čudili, ko sem prisopihal na vrh iz neobičajne smeri." [/i]
(Vir: P. Muck Spomini starega alpinista)
 

[i]Pozitivne strani planinskih palic
"- Če obesiš preznojeno srajco na palici, ki štrlita iz nahrbtnika, se bo hitreje posušila.
- Brez težav balansiraš na ozki brvi.
- Prečiš potok po spolzkih kamnih.
- Olajšaš si nabiranje gob v hudih strminah.
- Za močno vsajeno palico lahko kaj zatakneš ali obesiš, da se ne zakotali po strmem bregu ali ne odnese veter.
- Odženeš psa, kačo ali manjšega bika.
- Presekaš si prehod skozi koprive, če imaš kratke hlače, ali z njimi odmikaš trnje.
In še bi lahko našteval, kako so palice lahko v pomoč v raznih drugih situacijah."[/i]
(Vir: P. Muck, Spomini starega alpinista)
 

[i]"Slabe lastnosti hoje s palicami
- Odkar hodim s palicami, ne vidim več divjadi. Štorkljanje na strmi gruščnati poti je lahko zelo glasno in se sliši daleč v gozdni samoti.
- Pri dolgi in pogosti uporabi palic se izgublja naravni ravnotežnostni občutek. Brez palic ima potem človek nezanesljiv korak.
- Palice so lahko moteče, če je treba na hitro fotografirati.
- Če pade kovinska palica na kamnito strmino, se lahko odpelje tako daleč, da je ni vredno iti iskat.
- Palice so zelo primerne za snežne razmere, nikakor pa ne nadomeščajo cepina in derez. ...
- Sliši se neumno, vendar je lahko zelo temperamenten in živahen človek s palicami tudi nevaren za bližnjo okolico ..."[/i]
(Vir: P. Muck, Spomini starega alpinista)
 

M. Habjan (podpredsednik PZS): [i]"Reševanje v gorah bi moralo biti plačljivo, če so ugotovljeni znaki lahkomiselnosti ali celo malomarnosti."[/i] (Vir: 47)
1. Kako da tako velikanska organizacija, kot je PZS, ne zmore priti do takega zakona?
 

M. Habjan (podpredsednik PZS):[i] Varnost se zvišuje in zagotavlja s predanostjo, z izkušnjami, z več znanja in več kilometrine.
Gravitacija deluje enako kot pred npr. 30 leti.[/i] (Vir: 47)
 

M. Habjan (podpredsednik PZS): [i]"Res predanih alpinistov je veliko manj kot pred leti.
Za mnoge je alpinizem zdaj ena od številnih prostočasnih dejavnosti.
To pa generalno pomeni, da je ravni znanja, kilometrine in izkušenj veliko manj, posledično je tudi manj ambicij po višjih ciljih."[/i] (Vir: 47)
 

Na planinske časovne kažipote bom marsikam pripisal (če je npr. čas 2,5h): "Z obiranjem gozdnih sadežev: 4h".
 
 

[quote="Vse" post_id=653 time=1672125915 user_id=58][i]"Ključ za varnejši obisk gora so znanje in izkušnje pa nekaj malega sreče, so zapisali gorski reševalci." [/i](Vir: 12)
1. Me veseli, da vsaj kdo iz stroke ne "naklada" vedno samo tisto eno in isto: obutev, kondicija, dovolj zgodaj …
2. Všeč mi je tudi sledeča realnost: nekaj malega sreče. [/quote]
Iz lastne izkušnje zdaj lahko potrdim, da to drži.
 

Ne uporabljajte (tiskanih) zemljevidov za resnejše zadeve. Vsaj ne 100 %.
Zna biti, da že ko izide, ni (več) točen.
Ampak na srečo večina itak ne zna tako dobro upravljati zemljevidov oz. nima te potrebe.

Nisem pa še zasledil res ok niti digitalnega zemljevida - za npr. planinsko uporabnost.
 

(Ne)kultura (ne)urejene markirane poti:
100 krat na leto je šel na "tisti" vrh.
Tudi po 100 ljudi gre (vsaj) konec tedna "tja" gor.
Ampak nikogar od teh ne moti, da bi umaknil ležeče veje na poti, odstranil moteč kamen ...
 
 

[i]A. Knafelcu se je še posebej v srce zapisal Triglav. Obiskal ga je vsako leto. "Ko je leta 1923 na novo prepleskal Aljažev stolp, je bil to že njegov šestdeseti vzpon, ob smrti pa sta mu do stotice manjkala le še dva ali trije. Od leta 1928 je bil gospodar koče pri Triglavskih jezerih ..."[/i] (Vir: 40)
 

[i]"Že konec leta 1921 so pripravili prvi tečaj za markiranje, ki ga je vodil Alojz Knafelc."
Knafelc je bil leta 1922 imenovan za načelnika markacijskega odseka.
"Na podlagi mnogih poskusov in predlogov je oblikoval okrogel znak, belo piko z rdečim kolobarjem." "Po ljudskem pripovedovanju so ga navdahnili gorski apoloni, metulji, ki so ga včasih spremljali na planinskih izletih. Ta metuljček ima na svojih krilcih namreč belo piko z rdečim kolobarjem."
"Domislil si je tudi rdeče kažipotne tablice z belim napisom."
"Že v prvem letu so z novim znakom skupaj markirali kar dvajset poti, po novem vzorcu postavili 48 kažipotov, na 12 koč pa namestili napisne table."
"Knafelčeva markacija je bila razširjena po ozemlju cele Jugoslavije in jo še vedno najdemo po višavjih nekdanje skupne države."[/i] (Vir: 40)
 

[i]"V želji, da bi bile oznake na poteh čimbolj enotne, je SPD objavil v četrti številki Planinskega vestnika leta 1895 posebna Določila o zaznamovanju potov ... Po njih so planinske poti 'lisali'" ali zaznamovali z ravnimi programi v rdeči, rumeni ali modri barvi. Za najlepšo in najbolj obstojno je veljala rdeča. Proge so bile dolge 20 cm in široke 8 cm."[/i] (Vir: 40)
 

[i]1869 je bila nadelana prva pot v naših Alpah: z Ledin proti malemu Triglavu tako, da je na najtežjih delih "popravil naravo".
1879 je na pobudo J. Frischaufa nadelana prva markirana pot, ki je vodila iz Bohinja čez Komarčo na Triglav. [/i](Vir: 40)
 

[i]"Leta 1895 je začelo izhajati prvo slovensko gorniško glasilo - Planinski vestnik, ki je danes najstarejša revija na Slovenskem, ki še izhaja.[/i]" (Vir: 65)
 

[i]"Vse gore, visoke nad 7000 m, so v Aziji." [/i](Vir: 65)
 

[i]"V Sloveniji imamo okoli 1700 markiranih poti v skupni dolžini čez 10.000 km."[/i] (Vir: 65)
 

[i]"Slovenske poti so označene z 8-10 cm velikim rdečim kolobarjem z belo piko v sredini.
Imenujemo jo tudi Knafeljčeva markacija, saj jo je leta 1922 kot obvezno na planinskih poteh uvedel Alojzij Knafeljc,
čeprav so jo ponekod uporabljali že 50 let prej (leta 1871 na poti na Triglav)."
"V različnih državah so poti različno označene."[/i] (Vir: 65)