Forum VSE

[i]"Za Hobbesa je sleherno dejanje, ki ga storimo, četudi je na videz prijazno in altruistično, dejansko sebično.
Moja donacija v dobrodelne namene je dejansko način naslajanja nad lastno močjo."[/i] (Vir: 78)
 

[i]"Če bi hoteli biti v odnosu do nekoga popolni, bi morali izpolnjevati vse njegove želje; a spet ne, ker bi sicer postali prostovoljen neugleden suženj, copata - kar v resnici ne bi povsem veselilo, še manj pa osrečevalo, ne nas in ne gospodarja."[/i] (Vir: 66)
 

B. Šimleša: [i]"Zame brezpogojna ljubezen pomeni, da nismo posesivno vezani na tiste, ki jih brezpogojno ljubimo.
To v praksi pomeni, da bi svoji soprogi morali, če bi spoznali, da je bolj srečna z drugim kot z nami, zaželeti srečo. Seveda to ne pomeni, da zaradi tega ne bi občutili žalosti, vendar moramo osebo, ki jo ljubimo in ji želimo največjo možno srečo, znati spustiti.
Zavedam se, da je tako ravnanje bolj izjema kot pravilo."[/i] (Vir: 14)
 

[i]Nikogar ni, ki bi dosegel popolnost altruizma.
A tudi, doslednost altruizmu vodi v absurdno lastno nasprotje.
"Torej ne v praksi ne v teoriji si ne moremo predstavljati popolnega, kaj šele univerzalnega altruizma.
Lahko pa morda vendarle obstaja kot nekaj kozmičnega, pa ga nismo sposobni dojeti z našim načinom iskanja."[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Cilj je vendar pot. In kdor se dejavno trudi biti altruist - ta to tudi je."[/i] (Vir: 66)
 

[i]Altruistična so kvečjemu posamezna dejanja, nikakor pa ne ves človek.[/i] (Vir: 66)
 

[i]Človek-altruist v absolutnem smislu ne obstaja.[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Onstran koristoljubja pa govorimo o prijetnosti in o ljubezni."[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Ali človek res brezpogojno izvaja svoje dejanje, ali pa vendarle nekje v ozadju misli, da bo zlobneža vsaj nekoliko spreobrnil."[/i] (Vir: 66)
 

"Ljubiti svoje sovražnike je redka lastnost, veličasten dar." (Vir: 66)
 

[i]"Kadar nekdo umre mučeniške smrti, še zlasti pa, če gre pri tem za večje število ljudi ali drugih bitij; ko izgine narod ali vrsta - takrat je Bog krivica."[/i] (Vir: 66)
 

[i]Trpljenje je vrhovna možna stopnja človekovega dostojanstva.
Preizkusna skala in odgovor, s katerim se vsakdo, ki ga doživi, lahko zares osmisli - in osmišljuje naprej, saj cilj je, vemo, sama pot.
(To sporoča V. Frankl.)[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Teološko gotovo lahko upravičimo obstoj zla na tem svetu s smislom trpljenja in posledičnega prečiščenja duše ..."
"Ali tisočere žrtve lahko toliko preobrazijo in poboljšajo duše preživelih, da ta učinek odtehta vse strašansko trpljenje? Ali mora izginiti milijon ljudi? Ali bi ne bilo morda dovolj tisoč? Ali pa en sam?" [/i](Vir: 66)
 

[i]"Tudi njegovi čudeži nosijo v sebi sorodno težavo etiške dimenzije.
Dandanes imamo na stotine bioenergetikov in drugih čudodelcev, pa nimamo nikogar izmed njih za boga. Vemo, da obstajajo skrite sile, ki jih z današnjim znanjem še ne razumemo. Nekoč, morda že jutri, bomo katero izmed njih razvozlali, toda nerazumljena področja bodo verjetno obstajala do konca časov, in tako je tudi bivanje sploh osmišljeno.
A pripisovati nekomu vsemogočnost zaradi nekaterih manifestativnih dejanj je naivno."[/i] (Vir: 66)
 
 

[i]"Če je Bog brezmejno dober, zakaj tega ne stori z manj grozodejnimi pristopi?
Če pa je ta brezmejna dobrota za nas nedoumljiva, abstraktna, ker smo preneumni zanjo, potem nam pač nič ne pomeni, in je za nas ni."[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Dejstvo je, da se Jezus ni sprijaznil z obstojem zlikovcev, saj jim je kljub vsej nudeni dobroti v končnem pogledu le grozil z maščevanjem svojega očeta.
Če je bil Jezus Bog, je bila ta maščevalnost kot lastnost troedinega tudi njegova lastnost.
In to ga v naših očeh (edinih, ki jih imamo na voljo za presojanje) zmanjšuje v vlogi neskončnega dobrotnika."[/i] (Vir: 66)
 
 

"Nekoč smo spotoma dejali, da Jezus ni bil skrajno prizanesljiv. Kot vrhovno dobri Bog pa bi le moral biti zmožen brezmejne dobrote tudi do nepopravljivo zlobnih bitij ..." (Vir: 66)
 

[i]"Kje najdemo človeka, ki bi ustrezal opisu 'dobri, brezpogojni ljubitelj zla'?
Od vseh bi bil to morda najprej Jezus.
Vendar tudi on ni bil tak. Zlobnim je obljubljal muke, in ne odpuščanja. Le tistim, ki se spokorijo, velja usmiljenje. To pa še zdaleč ne ustreza prej navedeni zahtevi.
Brezpogojnosti torej nismo našli. Ostaja le v teoriji."[/i] (Vir: 66)
 

[i]"Po Pavlovem pismu Korinčanom se zdi, da grešimo - in to daleč čez meje religioznega pomena besede - kakor hitro izpostavljamo neko vrednoto izven ljubezni, saj po njem brez ljubezni nima teže nobena stvar, nobena veljava." [/i](Vir: 66)
 

[i]Nekdo je lahko altruist tudi do neživih stvari, idej, antivrednot ...[/i] (Vir: 66)
 

[i]Humanistični pomen altruizma je nesebična skrb ali žrtvovanje za drugega, uveljavljanje tuje dobrobiti za ceno lastne, v namenu (ki ga obravnavamo kot pojem brez slehernega prizvoka koristoljubja) in dejanju.[/i] (Vir: 66)