Forum VSE

[i]"Dokazi so torej neizpodbitni: pridobivanje hrane, ki jo uživamo, pa naj gre za žito, piščance, zelenjavo ali morsko hrano, je postalo močno odvisno od fosilnih goriv, ta odvisnost pa še narašča.
Marsikdo, ki ne razume, kako svet v resnici deluje in zdaj napoveduje naglo razogljičenje, se za to temeljno stvarnost niti ne zmeni.
Te ljudi bi gotovo presenetilo, ko bi izvedeli, da trenutnega stanja ni mogoče enostavno ali hitro spremeniti."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Ko stranka v skandinavskem supermarketu kupi paradižnik iz ogrevanega rastlinjaka v Almeriji, se v njem torej skriva neverjetna količina energijskih stroškov pri proizvodnji in prometu. Celokupna količina je ekvivalentna okoli 650 ml/kg ali več kot pet žlic (s 14,8 ml na žlico) dizelskega goriva na vsak srednje velik (125-gramski) paradižnik."
"Koliko veganov se ob uživanju solate zaveda količine fosilnih goriv, potrebnih pri njeni pridelavi?"[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Paradižnik upravičeno hvalijo med drugim zaradi vsebnosti vitamina C, saj velik plod (200 gramov) lahko zagotovi dve tretjini priporočene potrebne dnevne količine za odraslo osebo." [/i](Vir: 86)
 

[i]"Najnižja vrednost 300-350 ml/kg je neverjetno učinkovit dosežek v primerjavi s količino 210-250 ml/kg za kruh, to pa se odraža tudi v nizki ceni piščančjega mesa. V mestih v ZDA je povprečna cena kilograma belega kruha le za 5 odstotkov nižja od povprečne cene za kilogram celega piščanca (polnozrnat kruh pa je za 35 odstotkov dražji), medtem ko je v Franciji cena kilograma piščanca le okoli 25 odstotkov višja od povprečne cene kruha. To nam pojasni, zakaj je v zahodnih državah piščanec postal prevladujoče meso. Globalno še vedno vodi svinjina, zahvaljujoč velikanskemu kitajskemu povpraševanju."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Koruza, ki jo namaka le dež, ima velik donos in razmeroma majhne energijske stroške - ekvivalent okoli 50 mililitrov dizelskega goriva na kilogram zrnja -, za koruzo, ki jo namakajo, pa je lahko to število dvakrat večje, donosi koruze in učinkovitosti krmljenja pa so po svetu praviloma manjši kot v ZDA. Zato lahko stroški znašajo le 150 mililitrov dizelskega goriva na kilogram mesa, pa vse do 750 ml/kg."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Dejanski energijski strošek je še višji, saj danes le majhen delež kruha pečejo tam, kjer ga prodajajo. Celo v Franciji male pekarne izginjajo in kruh razvažajo iz velikih obratov. Prihranek pri industrijski peki zaradi velikega obsega izničijo večji stroški prevoza, tako da celotni energijski strošek (od pridelave in mletja zrnja do peke v veliki pekarni in prevoza kruha do oddaljenih potrošnikov) lahko znaša 600 ml/kg!"[/i] (Vir: 86)
 

[i]Pri tradicionalnem kmetovanju je bilo to najbolj časovno zamudno opravilo in je zahtevalo vsaj petino in tudi do tretjino časa vsega človeškega in živalskega poljedelskega dela.[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Vsebnosti dušika so na polja natrosili velike količine gnoja, običajno 10 ton na hektar, včasih pa tudi 30 ton."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Nekatere metuljnice, ki jih gojimo za hrano, na primer soja, fižol, grah, leča in arašidi, zato same sebi zagotavljajo dušik, tako da ga vežejo iz zraka, prav tako pa to počno tudi nekatere druge kulture, na primer lucerna, detelje in grašice. Niti žita, niti oljnice (z izjemo soje in arašidov), niti gomoljnice pa tega ne zmorejo. S sposobnostjo metuljnic, da vežejo dušik, se lahko okoristijo le tako, da kolobarimo z njimi - posejemo na primer lucerno, deteljo ali grašico in jih po nekaj mesecih rasti podorjemo. Tako se tla obogatijo z reaktivnim dušikom, ki ga lahko v naslednjem obdobju izkoristijo pšenica, riž ali krompir.
V tradicionalnem kmetijstvu je bila edina druga možnost bogatenja tal z dušikom zbiranje in gnojenje s človeškimi in živalskimi iztrebki in sečem. A to je naporen in neučinkovit način zagotavljanja hranil. Živalski gnoj ne vsebuje veliko dušika in je nagnjen k precejšnjim izgubam zaradi izhlapevanja (pretvorbe tekočine v plin - vonj po amonijaku iz živalskega gnoja je lahko prav neznosen)."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Tolikšne količine dušika so potrebne zato, ker je ta element sestavina vseh živih celic - v klorofilu, ki omogoča fotosintezo, v nukleinskih kislinah DNK in RNK, v katerih je zapisana in se v njih obdeluje genska informacija, ter v aminokislinah, ki tvorijo vse beljakovine, nujne za rast in vzdrževanje naših tkiv.
Dušika je veliko, saj sestavlja skoraj 80 odstotkov ozračja, tako da so vsi živi organizmi dobesedno potopljeni vanj, in vendar je glavni omejevalni dejavnik tako pri uspešnosti pridelka kakor pri telesni rasti človeka.
To je eno večjih protislovij biosfere, razlaga pa je preprosta: dušik v ozračju je v obliki nereaktivne molekule (N2), le nekaj naravnih postopkov pa lahko pretrga vez med obema atomoma dušika, da element lahko tvori reaktivne spojine. Strela to lahko stori. Ob udaru strele nastanejo dušikovi oksidi, ti se raztopijo v dežju in nastanejo nitrati. Gozdovi, polja in travniki tako prejmejo gnojilo z neba, vendar to naravno gnojenje nikakor ne zadostuje za obilne pridelke, ki lahko nahranijo 8 milijard ljudi."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Za obilen pridelek pšenice ali riža, prav tako pa tudi za veliko vrst zelenjave, je potrebnih več kot 100 (včasih tudi do 200) kilogramov dušika na hektar, zato izdelava teh gnojil pomeni najpomembnejšo posredno rabo energije v sodobnem kmetijstvu."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"V dveh stoletjih se je količina vloženega človeškega dela za kilogram ameriške pšenice znižala z 10 minut na manj kot dve sekundi."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Ocenjujejo, da se je delež podhranjenega prebivalstva znižal z okoli 65 odstotkov leta 1950 na 25 odstotkov leta 1970 in okoli 15 odstotkov leta 2000."[/i] (Vir: 86)