Forum VSE

[b]Bangladeš (Dhaka)[/b]

Ojej. Edino dobro kar je, so prijazni ljudje.
[b]Ljudje[/b]: Angleščino slabo obvladajo. In tudi tisti, ki jo, jih slabo razumeš. Z veliko spretnosti pa se lahko vseeno vse v redu zmeniš.
Kljub revščini in opozorilom domačinov se nisem počutila ogroženo. So pa rahlo vsiljivi za naše pojme.
Vse ostalo pa je katastrofa, za moje pojme. Kulturni šok.

[b]Carina[/b]: Za vstop v državo je zelo pomembno, da imaš rezervirano prenočišče. Ker le s tem lahko na njihovi meji pridobiš vizo.
Ker nisem imela bookinga, sem imela zelo veliko težav s pridobitvijo vize. Imigracijski policisti (štirje v spodnjem nadstropju, šest v zgornjem) so bili kljub vsemu zelo prijazni. Obravnavali so me kot neko čudo: kako to, da ne poznam njihovih pravil za vstop v državo.
Kljub temu, da me je obravnavalo deset policistov, je trajalo dolgo časa. Hoja od pisarne do pisarne in dolgi pogovori med policisti.
Na koncu so me vprašali, kaj naj storijo. Predlagala sem rešitev; po zopet dolgem pogovoru in čakanju, da rezervirajo namestitev v
hotelu. (Med osebno prtljago nisem niti imela pametnega telefona; itak pa se ne znajdem s tovrstnim brskanjem in posledično vsem potrebnim za dosego digitalnih storitev.)
Našli so mi izredno cenovno ugodno ponudbo v centru mesta. Policist mi je celo namignil, da je to uradni, formalni booking, da pa si lahko kasneje poiščem tudi drugo dejansko prebivališče.

[b]Hotel[/b]: Če me ne bi dostavil taksist, ga ne bi nikoli našla. Pravzaprav je tudi taksist imel težave ga najti, čeprav je bil v središču mesta.
Zunanjost ni dajala vtisa, da gre tudi za hotel. Napis pa je itak samo v njihovi pisavi. Poleg hotelskega napisa je bilo še kup drugih napisov.
V različnih nadstropjih so bile različne dejavnosti: od fotokopirnice, delavnic, pisarn, stanovanj molilnico, etaža s privat šolo, in v petem nadstropju so bile sobe hotela.
Upravnik je bil zelo prijazen in ustrežljiv. Angleščino je slabo obvladal, a pomagali so mu mlajši prisotni moški. Procedura je trajala kar nekaj časa.
Soba je bila primerna zelo nizki ceni; dovolj dobra namestitev.
Zaradi gradnje nadvozne ceste so takrat porušili zgradbo poleg. Ker se je stikala s stavbo hotela, je del nosilne zunanje železobetonske stene hotela manjkal.

[b]Promet[/b]: kdo je močnejši, hitrejši. Vse je pomešano: kolesa, motorji, avtomobili, avtobusi. Šestpasovnice niso semaforizirane. Med vsemi temi vozili pa so potem pešci, ki smo začuda preživeli.
Ceste so asfaltirane, polne tudi ležečih ovir. Ogromno je luž in poplavljenih delov cest.
Pločniki so še v bistveno slabšem stanju. Čeprav so tlakovani, so polni lukenj, ovir, luž, smeti, ležečih psov.
Avtobusi so taki, kot bi jih pripeljali s smetišča. Na večini pleha ni več ravnega dela. polni so ljudi, vsa okna so odprta (skozi katero gospa bruha na cesto), vrata so odprta in nekateri potniki visijo na prosto. Izstopajo kar med vožnjo. Zaradi prehitevanja na treh pasovih nastanejo štiri ali več kolon. Kar pripelje do zelo bližnjega srečevanja vozil in pešcev. Naenkrat je nastal velikanski prometni zamašek. Med prerivanjem se je avtobus med vožnjo naslonil na ograjo ob cesti. Eden od potnikov je izstopil in usmerjal voznike in promet je potekal dalje, kot da se ni nič zgodilo. Tudi ranjeni avtobus se je uspel odlepiti od ograje in normalno nadaljevati vožnjo potnikov.
Tudi taksist, ki me je peljal v hotel, se je dobesedno le za par centimetrov izmaknil srečanju z drugim vozilom.
Vsi vozniki nenehno trobijo, zvonijo, da nastaja hrup, ki je "včasih" že res neznosen.
V parkirni hiši pod stanovanjskim objektom parkirajo tako na gosto oziroma tesno, da sploh ne vem, kako pridejo v avto, kadar želijo odpeljati. Razdalja med bokoma avtomobilov ali med steno in avtom je bila okrog 15 cm. A ti avti so bili neopraskani.

[b]Vreme[/b]: Ob prihodu je zelo močno deževalo. Poleg tega pa je pihal še veter, tako da dežnik ni kaj dosti pomagal. Večina domačinov (tudi kolesarski promet) se je umaknila pod nadvoze. Dežnike so imeli le redki.
Sredi cestišča so nastajale ogromne luže, celo poplavljene dele cestišča, ker ceste nimajo ustreznih odtokov.
Na srečo me je taksist pripeljal do vhodnih vrat hotela.
Naslednji dan je bilo vreme brez padavin, izredno vroče in soparno. Obleka je bila po uri hoje popolnoma premočena.
Na srečo sem imela v sobi ogromna ventilatorja, kjer sem se ohladila.

[b]Cene muzejev[/b]: Za tuje (turiste) je vstopnina nekajkrat (petkrat) višja kot vstop za domačine.
Za dodatne usluge, na primer na letališču, oseba pričakuje zelo visoke napitnine.
Tudi taksist je želel kljub dogovorjeni in napisani ceni (dogovorjeni na letališču na uradu, ki je priklical taksista) še dodatno napitnino, ker da pač mora kaj jesti.
Po mojem naročilu je poklical centralo, kjer jih je zanimalo, v čem je težava. Pojasnila sem, da sem plačala dogovorjeno ceno.
Še to: Ker sem zapuščala hotel v zgodnjih jutranjih urah, sem pričakovala, da se bo zapletlo: pri sobi ali taksistu; vendar je upravnik prišel do sobe predčasno, potrkal, pomagal odnesti prtljago in tudi tokrat drugi taksist je že čakal pred hotelom.

[b]Postopek na letališču[/b]: se precej razlikuje od postopkov, ki so mi znani iz evropskih, obeh celin Amerik in še nekaterih drugih azijskih držav.
Preden sploh vstopiš v stavno letališča, moraš pokazati, da imaš kupljeno vozovnico. Takoj za vrati je pregled vse prtljage. In nato lahko vstopiš v letališče. Čekiraš se za let, oddaš prtljago in počakaš v skupnem prostoru. Eden izmed uslužbencev pride v ta prostor in pokliče potnike za določen let. Šele pred vstopom za v vsake "gate" (vsako za to vstopno mesto za na letalo) te čaka še en zelo natančen pregled ročne prtljage in osebe.