Forum VSE

Še danes želodčne težave Jezeršek ...
 

Zelo hitro sem moral pohiteti na stranišče (Jezeršek)
 

sem se odločil..bom šel na morje..
Organizator: Pipo
Moški, 54 let
počakal bom na povabilo..in greva..(izbiram jaz..plačaš ti..)
 

Reklamiram tehnični izdelek.
Preventivno, iz izkušenj, najprej vprašam centralo Špara, ki mi pove, da lahko v katerikoli poslovalnici. Dejansko mi je (delno) uspelo v tretji oz. četrti. Še sreča, da sem zaradi opravkov lahko krožil po Ljubljani in tako zavil v najnovejši mega Špar v Šiški. Tam imajo ...

Izražam zadovoljstvo z avtoodpadoma, ki nista velika ali prepoznavna:
Ljubljana, Cesta dveh cesarjev : +386 41 221 111
Vnanje Gorice 77, 386 51 220 651
 

Po 20 minutah je tudi tistih škatel zmanjkalo.
Kljub prej povedanemu, da jih je več kot pol udeležencev že prej odšlo domov.
 

Tujec v angleščini: "Uživaš v kosilu? Ha, ha, ha."
Tisti: "To je višek." Pa ga je poleg sedeči popravil: "To je podenj. Pravzaprav poden od podna."
 

"To je pa višek. Kot da si v zaporu. In čakaš na tisti paket."
Notri je bil sendvič. Kruh iz pretekle zaloge. Tudi sir je bil na robovih potemnjen. Pretekla zaloga?
"Kje pa je sladica?" je vprašal. - "Saj si dobil notri jabolko."
"Niti vode ni bilo za spiti poleg." Take imamo: MasterChef Jezeršek.

Uslužbenci so se tudi pritoževali. Po urniku je bil čas kosila določen 13.30. A Jezeršek: 13.40. Pa kaj, če so ljudje lačni. Pa saj so se zadnjih par dni že navadili na lakoto.
 

Rek pravi: Osel gre le nekajkrat na led. Tudi tujci. Več kot pol jih je opustilo upanje še na zadnje kosilo Jezerška.
Tujci se znajdejo. Ugotovili so, da kljub na programu vključenega kosila sploh ne bo. In ga res ni bilo. Bile so škatle z lunch paketom.

Ne vsi. Tujci se znajdejo. Čeprav proti še dodatnemu plačilu. Kupili so si svoje čokoladne piškote.

Tujci se znajdejo. Zadnji dan Jezerška so se želeli najesti že za malico. Ni šlo. Tudi suhih prigrizkov in tisto nekaj sadja je kmalu zmanjkalo.
Ampak upanje brezupa so pa številni ohranjali. Kar čakajoč so stali tam. Čakali so dogodek na mestu Jezeršek.
 

Pilo se je vodo. Dokler niso zmanjkali tudi kozarci.
Ostala pijača proti še dodatnemu plačilu Jezeršku.
 

A kakšno presenečenje, naslednji dan.
Tujci udeleženci so ponovno dobili možnost udejanjanja skozi kotizacijo plačanega kosila. Sledil je gromek aplavz: "Jedli bomo!"
Po 20 minutah sem dvignila pokrovko. Prazno.
 

"A tako kuhajo pri Luki MasterChef Slovenija?" Mislim na kvaliteto, ker o kvantiteti je že bilo govora.
"Bolelo me je v trebuhu, cel popoldan in zvečer."
 

"Ni bilo zadosti hrane," ker je ostala brez kosila. Sploh ni bila edina. Veliko drugih še upajočih z vsega sveta je dvigovalo pokrovke, pod katerimi je zevala praznina.
Čas kosila je po programu trajal 1,15 ure. Po 20 minutah, ali pa že prej, je zmanjkalo vsega. Skoraj. Bil je še kruh. Bila je še ...

" Kako je bilo zvečer?" vpraša prijatelj.
Lačen.
Nisem vedel, kaj bi jedel, ker to pa ni bilo nič od nič. Še sira ni bilo, recimo nič takega za vegetarijance. Ampak to je super metoda, kako doseči, da ne zmanjka hrane, kajne. Ampak je bilo treba čakati na jajca sladice uro in pol, muka. Ampak ...