Ne-biti predsednik

[Vse]

Ne-biti predsednik
Biti vodilni politik (predsednik, minister, ...) pre-pogosto ni "luštno":
Prisostvovati morajo ceremonialnim slovesnostim, proslavam, podelitvam. "Čepeti" morajo v prvi vrsti (vsem na očeh), biti zbrani (kaj če te presenetijo, npr. iz zasanjanosti).
Po formalni proslavi sledi neformalno praznovanje, pojedina.
A on mora že "bežati" od tam.
(Je pa "dobro" biti poslanec, očitno - primer Jonas. Vir pravi: pri-dobiš uradno vabilo. Ni pomembno, kako si ne-primerno oblečen; tam, takrat, se lahko nažiraš s hrano kot sestradanec.)
1. Ja no, ni se zgodil še pasivni atentat, ko bi se tistemu zataknil grižljaj - ob nadlegovanju ostalih udeležencev (ki bi drugače morali ne-dočakati na uradni sprejem, pogovor v njegovi pisarni).
2. Se pa spomnim prvega predsednika, Milana: (Takrat še so bile zakuske neskromne - zdaj: višji kot je protokolarni dogodek, obratnosorazmerna je darežljivost.) žulil je pol žemljice.
3. Razvpit primer je Tof, ki si je na skupni sprejem naših treh državnih predsednikov s seboj prinesel: sendvič. (Dejansko je moral biti boljši kot tistih nekaj kruhkov, za javnost.)
4. Vljudnost pričakuje, da novinar ne povrta v takšno izjavo (bivšega) predsednika Šarca: "Čeprav je tu in tam tudi kakšno zadovoljstvo, je v politiki 80 odstotkov stvari neprijetnih." (tema: Politika)

Aha, pravzaprav bi moral začeti (glede na naslovno temo) s tem, kako pre-drago plačuješ svoj ego: svoj (zasebni) jaz proda(ja)š, da te (in vse, vsakogar) zraven premikastijo (v medijih, za potrebe obveščanja javnosti).
Itd., itd.