Gorništvo: Himalaja

[Vse]

A. Gradišnik: "Večina "klientov" želi minimizirati izpostavljenost v zloglasnem Ledenem slapu, zato naredi le eno aklimatizacijsko kroženje na gori ter se nato na počitek nameni niže (najpogosteje s helikopterjem).
V bazni tabor se vrnejo ob napovedi ''vremenskega okna", ko se proti vrhu podajo s pomočjo dodatnega kisika, ki ga začno uporabljati na taboru tri ali celo dve.
Tudi šerpe uporabljajo dodatni kisik od tabora tri naprej. Letos je bil ta postavljen na višini približno 7100 metrov." (Vir: 47)
 

[Vse]

"Danes na Everest po normalni smeri praktično ne moreš več brez pomoči lokalnih agencij in ne glede na to, kako se vzpona lotiš, je dejstvo, da imaš na dosegu roke fiksno vrv in višinske tabore, kjer so šotori in zaloge kisikovih jeklenk, po čemer lahko posežeš v primeru smrtne nevarnosti.
To pa zmanjšuje tveganje in spreminja pojem pustolovščine, kakršno poznamo iz primarnega alpinizma in številnih manj obleganih gora.
A vendarle se je, ko sem premleval, kaj sem si v življenju želel in tega nisem uresničil, ponovno pojavil Everest." (Vir: 47)
 

[Vse]

"Večina 'klientov' želi minimizirati izpostavljenost v zloglasnem Ledenem slapu, zato naredi le eno aklimatizacijsko kroženje na gori ter se nato na počitek nameni niže (najpogosteje s helikopterjem).
V bazni tabor se vrnejo ob napovedi 'vremenskega okna', ko se proti vrhu podajo s pomočjo dodatnega kisika, ki ga začno uporabljati na taboru tri ali celo dve.
Tudi šerpe uporabljajo dodatni kisik od tabora tri naprej. Letos je bil ta postavljen na višini približno 7100 metrov." (Vir: 47)
 

[Vse]

"Žensk vseh starosti je bilo zelo veliko.
Če bi sodil po naši jedilnici, kjer se nas je srečevalo med dvajset in trideset, bi rekel, da je žensk štirideset odstotkov.
Še bolj kot moški so usmerjene v rekorde (prva ženska na vrhu v državi, najstarejša, najmlajša, najhitrejša ...). Verjetno tudi zato, ker so v marsikateri državi prestoli med moško konkurenco že zasedeni, med žensko pa so še prosti." (Vir: 47)
 

[Vse]

"Po vrnitvi v bazo in pozneje pa so me precej potrle informacije o številu mrtvih in pogrešanih na gori v letošnjem 'vremenskem oknu'. Toliko bolj, ker sta med njimi bila dva iz naše jedilnice, s katerima sem se družil mesec dni in sta mi bila zelo simpatična.
Takrat sem se zavedel, da je kljub komercializaciji Everesta in s tem zmanjševanju pomena vzpona na vrh zaradi ekstremne višine lahko Everest usoden za prav vsakega obiskovalca." (Vir: 47)
 

[Vse]

"Maska ni tesnila, najverjetneje mi je bila prevelika, kar me je motilo in sem si jo ves čas popravljal, tako da me je ožulila do krvi.
Ko se je zdanilo in je posijalo sonce, pa so mi zamrzovala sončna očala. Rezervnim smučarskim očalom je odletela zaponka, ki drži gumijasti naglavni trak ... Nekaj časa sem hodil brez očal in staknil sem delno snežno slepoto." (Vir: 47)
 

[Vse]

G. Mallory: "Noben Zahodnjak se pred tem Everestu ni približal na razdaljo sto kilometrov, niti gore ni bilo mogoče najti na nobenem natančnem zemljevidu. Velik del pohoda po Tibetu odprava gore ni mogla videti, ker so jo zakrivali oblaki." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Zgodovinsko dejstvo je, da je najvišja gora na svetu pritegnila pozornost že leta 1850." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Kjer je plezalec obsojen na ozko sleme in ovire ne more obiti, mu lahko napredek prepreči že zelo majhen žandar ali 6-metrska stena.
Splošni naklon je lahko kakršen koli; za plezalca je pomembno, ali je na določenem mestu prevelik. Na gorski steni, kjer njegova izbira ni omejena na natančno določeno in ozko pot, pa je splošni naklon izjemno pomemben: če je strmina dovolj položna, plezalec ugotovi, da lahko pleza skoraj povsod, kjer želi, da bi se izognil strmejšim mestom." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "S severovzhodne rame do vrha gore pot ni tako gladka. Višinska razlika je samo 300 metrov na razdalji 800 metrov, toda prvi del slemena je izrazito nazobčan in ima več stolpov, zadnji del pa je strm. Veliko bo odvisno od tega, ali se je možno izogibati slemenu in oviram in ga zlahka spet doseči.
Jugovzhodna stran (leva za tiste, ki gredo gor) je strašno strma in prečenje tam skoraj zanesljivo ne pride v poštev.
Toda nagnjene police, prekrite s snegom, na severozahodu bi bile morda prav primerne; težava pri njih je, da so vodoravne na smer in da se odcepijo od grebena tam, kjer se ta usmeri navzgor, tako da bi lahko navezo, ki bi sledila eni polici in ji dala prednost pred slemenom, odrezala pečina, ki poteka čez steno nad plezalci.
Kljub temu mislim, da bi bilo možno tako ali drugače s pomočjo takšnih polic doseči zadnjo oviro.
Vrh sam je kot tanek konec klina, ki štrli iz gmote, v katero je zasajen. Njegov rob, ki ima najvišjo točko na drugem koncu, je mogoče doseči samo s severovzhoda s plezanjem čez strm rob snega. Višina te zadnje ovire mora biti nič manj kot 60 metrov.
Z gospodom Bullockom sva jo pogosto preučevala skozi daljnogled, in čeprav ni bila videti nepremagljiva, je bila vedno videti, od kjer koli sva jo opazovala, zelo strma." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Pri vzponu na Mount Everest je seveda treba upoštevati tradicionalna načela Alpskega kluba.
Naveza mora skrbeti za varnost. To ne more biti nekaj, kar bi izvedli sunkovito, na silo, ne glede na nevarnost. Nepremišljeno sprejemanje katerega koli tveganja ne more biti del bistva nepopustljivega poguma.
Plezalni projekt lahko ohranja zdrav razum in premišljeno presojo in je še vedno pustolovščina.
In med vsemi načeli, ki jih upoštevamo, je prvo načelo medsebojne pomoči. Kaj je treba narediti za moža, ki je bolan ali nenormalno izčrpan na teh visokih nadmorskih višinah? Njegovi tovariši morajo poskrbeti za to, da ga spravijo dol ob prvi priložnosti in z ustreznim spremstvom." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Skratka, rečemo lahko, da je za uspeh potreben en dejavnik poleg vseh drugih. Veliko preveč stvari govori proti plezalcem; preveč naključij se lahko obrne proti njim.
Kar koli je lahko usodno, na primer prekinitev transporta; mehak sneg na gori bo nepremostljiva ovira; močan veter bo poslal nazaj celo najmočnejše; celo takšna malenkost, kot je za spoznanje pretesen čevelj, lahko ogrozi stopalo in prisili vso navezo k umiku.
Plezalci morajo imeti poleg vseh stvari, če naj se prebijejo do konca, srečo, in to največjo srečo vseh plezalcev: nekakšen stalen duh prijaznosti v Mount Everestu samem, da dovolj časa pozabi na svoja krutejša razpoloženja." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Naša izkušnja iz leta 1921 je pokazala tudi, da so v obdobju pred monsunom najboljši obeti za lepo vreme. V razmerah, kakršne so lani prevladovale po monsunu, Mount Everesta zanesljivo ne bi bilo mogoče preplezati. Če torej predpostavimo, da bi bile razmere na gori kar najugodnejše, kakšne so bile možnosti za uspeh?
Znano je bilo, da lahko človek pripleza do višine 7500 metrov - rekord vojvode Abruškega. Zato je bilo gotovo, da bi lahko plezalci splezali veliko više, kajti razlika med dihanjem pri mirovanju in dihanjem ob napornem plezanju navzgor je velikanska.
Moja lastna izkušnja me je prepričala, da bi bilo s severnega prevala možno priplezati vsaj do višine 7900 metrov, in to verjetno v enem dnevu." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Toda skrajna meja bi bila odvisna od sposobnosti moža, ne ko začne spočit v enem dnevu, temveč ko začne na zadnjega od več dni, potem ko je uporabil rezervno moč v zaporednih naporih nad višino 6400 metrov; kajti rezerve se po nočnem počitku na tistih velikih višinah ne obnovijo.
Ostala je še težava oskrbe taborov, ki bi omogočali plezalcem doseči to teoretično mejo ali vrh Mount Everesta, če bi bila meja nižja od njega." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Zalotil sem sebe, da brcam s prsti ob skale, da bi se ogrel, kadar koli smo se ustavili, in moral sem si nadeti dodatna topla oblačila - kapo iz šetlandske volne in svileno srajco.
Višje kot so se vzpenjali nosači, bolj jim je šel očitno mraz do živega. Kamniti greben se je na lepem končal in postalo je jasno, da moramo, če naj bi sploh postavili tabor, pohiteti v zavetje na vzhodno stran grebena." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "'Mislim, da ne bom mogel z vami,' je rekel, 'Prepričan sem, da bi vas samo zadrževal.' Na takšno vprašanje lahko poda odgovor samo tisti, za katerega gre." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Z alpskega zornega kota so nas pljuča prisilila k odmoru, da bi občudovali razgled, pogosteje, kot se spodobi v najboljših krogih.
Toda naša pljuča so bila osupljivo podobna in so se dobro ujela. Osebno sem sproščal mišice z lahkim, globokim dihanjem in po zaslugi globokega dihanja sem lahko napredoval." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Dolgo smo upali, da bomo dosegli severovzhodno ramo, ko pa smo se spomnili, da nas čaka dolg spust in da nas bi svež sneg še bolj upočasnil, smo se malo po 14. uri strinjali, da se bomo obrnili.
Morali smo misliti na Morsheada, ki smo ga pustili v taboru V." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Zgodil se je grd zdrs in tri može je zadržala samo vrv, ki je bila pričvrščena okrog enega samega cepina vodje. Naveza je po tem incidentu nadaljevala pot zelo previdno in kmalu je postalo očitno, da bo spust postal tekma s prihajajočim mrakom.
Ko smo spet prišli na velik zasnežen greben, nismo mogli najti sledi, ki smo jih vsekali na poti navzgor." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Strele iz modrosivih zloveščih oblakov proti zahodu so se začele bliskati po sončnem zahodu v enem najosupljivejših gorskih pogledov, v katerem je bilo slutiti veliko nevarnosti.
Kakšen veter nas bo pričakal na prevalu potem, ko bi se stemnilo in naj bi se naše težave spet začele?" (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Najboljši 'nadomestek', izumil ga je Norton, je bila mešanica marmelade, snega in zmrznjenega kondenziranega mleka.
Ogabna stvar ni bila niti malo podobna pijači in mislim, da sem zaradi nje nenadzorovano drgetal in imel krče mišic v trebuhu in hrbtu v spalni vreči, zato sem se moral usesti in spet vdihavati lepe vonjave nočnega zraka, kot da bi se navada globokega dihanja trajno zažrla vame." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "Druga nevarnost, ki sem jo omenil lani, zadeva nosače.
Ne smemo pozabiti, da niso izurjeni plezalci, čeprav so aktivni možje. V ugodnih razmerah bodo verjetno priplezali navzdol sami, recimo z višine 7900 metrov, brez katastrofe.
Kljub temu ta praksa ni priporočljiva; po navadi se mučijo in ne znajo paziti drug na drugega. In ne marajo uporabljati vrvi. Toda na razpokanem severnem prevalu je vrv treba uporabljati za varovanje; in razmere niso vedno ugodne." (Vir: 91)
 

[Vse]

G. Mallory: "To spet kaže na potrebo po veliko številčnejšem osebju, sposobnem učinkovite akcije vsaj do 7600 metrov." (Vir: 91)