Forum VSE

M. Habjan (podpredsednik PZS): Varnost se zvišuje in zagotavlja s predanostjo, z izkušnjami, z več znanja in več kilometrine.
Gravitacija deluje enako kot pred npr. 30 leti. (Vir: 47)
 

M. Habjan (podpredsednik PZS): "Reševanje v gorah bi moralo biti plačljivo, če so ugotovljeni znaki lahkomiselnosti ali celo malomarnosti." (Vir: 47)
1. Kako da tako velikanska organizacija, kot je PZS, ne zmore priti do takega zakona?
 

"Slabe lastnosti hoje s palicami
- Odkar hodim s palicami, ne vidim več divjadi. Štorkljanje na strmi gruščnati poti je lahko zelo glasno in se sliši daleč v gozdni samoti.
- Pri dolgi in pogosti uporabi palic se izgublja naravni ravnotežnostni občutek. Brez palic ima potem človek nezanesljiv korak.
- Palice so lahko moteče, če je treba na hitro fotografirati.
- Če pade kovinska palica na kamnito strmino, se lahko odpelje tako daleč, da je ni vredno iti iskat.
- Palice so zelo primerne za snežne razmere, nikakor pa ne nadomeščajo cepina in derez. ...
- Sliši se neumno, vendar je lahko zelo temperamenten in živahen človek s palicami tudi nevaren za bližnjo okolico ..."
(Vir: P. Muck, Spomini starega alpinista)
 

Pozitivne strani planinskih palic
"- Če obesiš preznojeno srajco na palici, ki štrlita iz nahrbtnika, se bo hitreje posušila.
- Brez težav balansiraš na ozki brvi.
- Prečiš potok po spolzkih kamnih.
- Olajšaš si nabiranje gob v hudih strminah.
- Za močno vsajeno palico lahko kaj zatakneš ali obesiš, da se ne zakotali po strmem bregu ali ne odnese veter.
- Odženeš psa, kačo ali manjšega bika.
- Presekaš si prehod skozi koprive, če imaš kratke hlače, ali z njimi odmikaš trnje.
In še bi lahko našteval, kako so palice lahko v pomoč v raznih drugih situacijah."
(Vir: P. Muck, Spomini starega alpinista)
 

"Moje telo se je z leti uprlo težjim gorskim podvigom, pa tudi naveličal sem se vedno istih vrhov. Zato sem si zadal nalogo, da bom obiskal vse vrhove v Sloveniji, visoke čez tisoč metrov, na katerih še nisem bil.
Kmalu sem spoznal, da sem si zadal preobilno nalogo, ki tudi kar se naporov tiče ni od muh. Vsako soboto in nedeljo sem rinil v neznane kraje, se zgubljal v grapah in se vzpenjal na napačne vrhove.
Izmišljal sem si tudi direktne strme pristope izven običajnih poti na meni že znane gore. Kmetje, ki so delali v gozdu, so me začudeno gledali, pa tudi gorniki so se čudili, ko sem prisopihal na vrh iz neobičajne smeri."
(Vir: P. Muck Spomini starega alpinista)
 

"Letošnje leto je za PZS leto obletnic. 27. februarja je bilo 130 let od ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Praznujemo tudi 70 let Slovenske planinske poti." (Vir: 47)
 

"Ocenjujemo, da hodi v hribe 350 do 400 tisoč ljudi, članov (op.: pri PZS) pa je 'komaj' šestdeset tisoč." (Vir: 47)
1. Zakaj (le) pa biti član?!
Zaradi ugodnosti (toliko stotisočev jih ne po-koristi); altruizma do organizacije (altruizem je vprašljiv še na pomembjejših podorčjih); "komu" se pa da včlanjevati, pa potrjevati letno članstvo (še za hribe si ne najdejo dovolj časa); ... (da ne bom še bolj nakladal.)
 

Zapornice:
"Enodnevne ture z javnim prevozom so precej slaba opcija. Če že, je smiselno potem planirati večdnevno turo in izkoristiti, da nisi vezan na parkirišče in lahko začneš ter končaš na različnih lokacijah. Seveda bo pa takšna tura potekala mimo kakšne koče, in glej vraga, ravno poti mimo koč so že sedaj najbolj obremenjene." (Vir: 10)
 

"Zapornice bodo nameščene na območju Kranjske Gore in Trente. Po njihovi vzpostavitvi bo tranzitni promet čez prelaz brezplačen, vendar bo čas prehoda med zapornicama omejen. Prav tako bo omejeno število parkirišč na prelazu Vršič. Z višjimi cenami parkirnin pa bomo obiskovalce spodbujali k uporabi javnega prevoza, ki bo dokaj pogost." (Vir: 10)
 

"Problem ni zapornica, ne samo v Vratih, tudi drugje. Enostavno je nemogoče z javnim prevozom priti recimo v Vrata zgodaj zjutraj in začeti s turo ob 4h. Škrlatica, Razor in Triglav, na primer, julij in avgust, poletna pripeka in popoldanske nevihte. Podobno drugje. Ob 6h začeti je pogojno sprejemljivo, odvisno od ture, odvisno kje, tudi ven iz doline bi vsaj poleti moral zadnji bus odpeljati ob 22h, če to ne, pa vsaj ob 21h. In seveda bi vse, kar je javnega prometa in pelje po dolini za zapornico naprej, moralo biti na elektriko, bog ne daj bencin, še manj nafta. Če se že gremo narava, živalce, rožce in še kaj . . ." (Vir: 10)
 

"Dejansko se vsa situacija okoli parkiranja, dostopa z javnim prevozom, prenočevanja in vsega, kar je povezano s planinarjenjem na sploh prilagaja nekomu drugemu in ne nam, klasičnim pohodnikom, ki smo na izhodišču že ob štirih zjutraj in podobno. Vse postaja butično in prilagojeno vse bolj tujemu gostu, ki bo dolgo spal, si privoščil po zajtrku v hotelu kakšen krajši izlet ter pustil v kraju zajetno količino denarja v kratkem času, ko bo tam bival. Takemu gostu se prilagaja ves sistem, medtem ko imam občutek, do smo mi drugi vse bolj porinjeni na stranski tir. Lahko da se motim." (Vir: 10)
 

"Tudi spanje po kočah. PZS se tako hvali s sistemom elektronskih rezervacij, ki je milo rečeno katastrofalen. Obeta se lep vikend in domači gost - planinec, ki že celo življenje hodi v hribe, bi šel prespat v hribe ... pa dobi nazaj gladek 'j*** se, smo že 1 mesec v naprej polno zasedeni s tujci'." (Vir: 10)
 

Z. Mihelič:
"Gore me privlačijo zaradi svoje lepote, širnih razgledov z vsemi številnimi vrhovi, grebeni in vmesnimi dolinami, zaradi raznolikosti, živosti, živali in čudovitega gorskega cvetja, zaradi kristalno smaragdnih jezer, odsevov, barv, ki niso nikoli enake, pa borovcev, odetih v sneg, ivje in kristale, zaradi snežno, nedolžno belih pobočij pozimi, ki kar vabijo, da zarežeš vanje; zaradi spremenljivosti letnih časov in barv v njih, odprtosti in preprostosti in hvaležnosti, ki jo čutim tam.
Zaradi nemogočih mogočnosti, ko misliš, da tamle pa gotovo ne bo šlo čez, pa je nekje vmes med skalarni speljana stezica, prehod, ki se od spodaj nikakor ne vidi ... In zaradi tega, kako se v gorah počutim jaz.
Gore mi dajejo izjemno energijo, prečistijo se mi misli, odpre se mi srce, dušca, vse vidim jasneje - pokaže se rešitev za težavo, težave postanejo le še rešljivi izzivi, vanje stopam brez strahu, nič ni nerešljivega.
Upanje za vse premagovanje izzivov v dolini ostaja z menoj tudi po vrnitvi z gora.
V gorah se drugače pogleda v oči in drugače stisne dlan, ljudje so drugačne, bolj pristne in odprte volje ... Tam se počutim prava jaz, Jaz v svoji najboljši koži.
S hribov, gora se vedno vrnem polna moči, motivacije, veselja, sreče, notranjega žara. In tudi zato, ker nam gore kažejo življenjske ure - treba je narediti prvi korak po poti, če želiš enkrat stopiti tudi na sam vrh, in nato korak po koraku naprej do konca. Tako kot v življenju. Če želiš nekaj narediti, je treba začeti s prvim "korakom".
Zato sem iz srca hvaležna mami in očetu, da sta me še kot otroka popeljala v ta svet. Moji prvi spomini z gora so povezani z izletom očetovega podjetja v dolino Triglavskih jezer, ko sem bila stara deset ali enajst let. In se spomnim, kako smo na Komni počivali pri domu in je žena očetovega sodelavca ugotovila, da ima čevlja različnih velikosti; smeha ni manjkalo. Seveda je nadaljevala z nami vse do konca. In ne bom pozabila, kako me je prevzel pogled na Dvojno jezero, vršace naokoli in kočo, pa kako je bila koča čisto zasedena in smo spali v jedilnici na tleh, mene so potisnili pod klop. "Ti si še majhna, se boš tam stisnila," so rekli. Luštno je bilo." (Vir: 47)
 

M. Štremfelj: "Če dejansko pogledamo na naše plezanje ali hojo v hribe, tu ni nič koristnega. Greš gor in prideš dol, to je kot gledanje nogometa. Tekajo za žogo sem in tja, ko pade gol, izbruhne evforija.
In v Osvajalcih je opisano tako. Terray mi je zelo blizu po čutenju in odnosu do gora." (Vir: 47)