Vesolje

[Vse]

T. Zwitter: "... našli pa smo tudi zvezde, ki so še vedno tu okoli nas, pa so nastale, ko je imelo vesolje šele milijardo let ..." (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: "Človek je nazadnje stal na Luni pred 50 leti in to je najdlje, kar je prišel.
Če pa vzamete tudi avtomatske sonde, ki so navsezadnje veliko bolj sposobne in prilagodljive kot kakšen astronavt, smo bili že praktično povsod v našem osončju. ... To smo počeli mnogo ceneje in manj tvegano z avtomatskimi sondami ... Pošiljanje človeka v vesolje je drago, saj gre za izjemno občutljiv tovor, ki ga hočeš živega vrniti na Zemljo." (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: Najbližja zvezda je Proksima Kentavra. "Ta je oddaljena dobra štiri leta potovanja svetlobe." Če bi potovali največ eno človeško življenje, bi morali potovati z desetino svetlobne hitrosti (s to hitrostjo bi bili v 10 sekundah na Luni).
Za eno samo tako ladjo (za pospeševanje, zaviranje) bi potrebovali energijo, ki se jo porabi v desetletjih. "Fizika je tukaj jasna in kruta: človek v bližnji prihodnosti ne bo potoval tako daleč." (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: Glede izjav Hawkinga o tem se bojim, da se je motil; bojim se, da smo kar privezani na naše osončje. (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: Mars je obupen. Ne hodite tja, da boste tam živeli!
"Šli boste torej na Mars in boste postali jamski človek. Težko torej rečete, da je to neki civilizacijski napredek, glede na to, da smo nekoč že živeli v jamah. (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: "Mars je torej prehladen in neprijazen, Venera je prevroča, Merkur je silno neugoden, ker se ena stran silno segreje, druga silno ohladi, podobno je na Luni ..." (Vir: 12)
 

[Vse]

"Saj človeka bolj kot kolonizacija Marsa zanima rudarjenje na drugih planetih."
T. Zwitter: "Če bi morali z nekega milijon kilometrov oddaljenega planeta vozili rudo, ki bi jo morali potem še očistiti, to pa je najdražji in najbolj zoprn postopek pridobivanja kovin, tudi z ekološkega stališča. To torej nima nobenega smisla." (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: Vodo lahko 'spreminjajo' v vodik in kisik, to pa je osnova raketnega goriva. "S finančnega vidika je pridobivanje goriva na Luni precej cenejše kot pridobivanje tega na Zemlji.
Druga stvar, ki bi se jo splačalo izkoriščati na Luni, je lahek izotop helija, imenovan helij-3. Na Zemlji ga ni prav veliko ... Helij-3 je zanimiv, ker je to gorivo za fuzijske reaktorje. Načeloma smo sicer še zelo daleč ..." Dejansko je bilo vložene energije precej več kot pridobljene. (Vir: 12)
 

[Vse]

T. Zwitter: "Število planetov okoli drugih zvezd, za katere vemo, je že preseglo 5000, a vemo o njih zelo malo.
Iz svojega znanja o zvezdah lahko sklepamo, da je v naši galaksiji mnogo milijard planetov in bilo bi zelo narcisoidno od nas, da bi sklepali, da med temi milijardami planetov ni vsaj enega, ki bi lahko bil po pogojih za življenje podoben našemu. ...
Seveda ne vemo, ali je na katerem drugem planetu še življenje, tudi nimamo dokazov, da je, ampak po drugi strani tudi nimamo dokazov, da ga ni. ...
Morda bo že v naslednjih desetletjih prišla novica, ki bo presegala zgolj znanstveno novico: nismo sami!" (Vir: 12)
 

[Vse]

"Mlečna cesta je spiralna galaksija s premerom okoli 130.000 svetlobnih let.
Sonce se nahaja na razdalji 26.000 svetlobnih let od jedra in 20 svetlobnih let nad 'ekvatorialno' ravnino diska galaksije.
Zanimivo je, da se hitrost zvezd, ki krožijo okoli jedra galaksije, ne spreminja bistveno z razdaljo od jedra in znaša med 210 in 240 km/s. Na delu galaksije, kjer se nahajamo, naredi galaksija en obrat v 240 milijonih let (to je čas t.i. 'galaktičnega leta'). Od svojega nastanka je tako naredila je 42 obratov. Če upoštevamo, da je Sonce staro 4,5 milijarde let, je le-to naredilo torej 18,75 obrata - nahajamo se v 19. obratu na poti k jedru galaksije.
In kaj privlači - kaj priteguje ves ta zvezdni ples k njenemu središču? Je to tako imenovana 'črna luknja', ki se nahaja v središču naše galaksije? Danes zmorejo astronomi opazovati te črne luknje v prostranstvu vesolja; in med številnimi jo najdemo tudi v središču Rimske ceste - naše domače galaksije." (Vir: 81)
 
 

[Vse]

"Lahko rečemo, da čas ni ne linearen, ne cikličen, pač pa 'spiralen'." (Vir: 81)
 

[Vse]

600 milijonov ton je količina vodika, ki ga Sonce sežge vsako sekundo. (Vir: 35)
 

[Vse]

99,8 % mase sončnega sistema, ki pripada Soncu. (Vir: 35)
 

[Vse]

Osnovni vir (S. Weinberg, Prve tri minute) pove:
- Po približno stotinki sekunde je bila temperatura vesolja okrog sto milijard stopinj.
- Gostota ("kaše") takrat: štiri milijarde večja od gostote vode.
- Po desetinki sekunde: 30 milijard stopinj.
- Po 1 sekundi: 3 milijarde stopinj.
- Po 14 sekundah: 1 milijarda stopinj.
 

[Vse]

Torej (sorazmerno preračunano):
Stotinko sekunde si predstavljamo (toliko in več smučar zaostaja za vodilnim).
Po 1 milijoninki sekunde (to je pa res malo, res hipno) začetka vesolja je bila najvišja dosežena temperatura deset tisoč milijard stopinj.
Če bi si predstavljali 100 milijoninko sekunde (kar je košček res hipnega časa) po začetku vesolja, bi bila takrat temperatura sto tisoč milijard stopinj.
V1 milijoninki sekunde je bilo sto tisoč krat bolj vroče.
Sonce ima zdaj temperaturo notranjosti 15 milijonov. (Recimo da) najbolj vroče zvezde imajo 100 milijonov (preračunano, podatka nisem uspel izbrskati).

Glavna opomba: Izračuni so na osnovi osnovnošolskega (ne)znanja (od spoznanja 2. razreda, da je 2 + 2 = 4, do potenc deset na 12 - to je še vedno številka 2. razreda) in izpuščanja decimalk, da se lahko približamo nivoju vrtca (in napihljivosti otroškega balončka).
 

[Vse]

Gostota vesolja je bila takrat 200 tisoč krat večja od gostote zlata.
Ali (demagoško?): Do nedavna so izkopali 200 tisoč ton zlata (na pikici planetu Zemlja) in tega zlata je dobrih 20 kubičnih metrov (recimo stolpnica).
Za (lažjo) predstavo: Zemlja bi takrat imela prostornino milijon km kubikov, Sonce pa milijardo kubikov.
Ogromno "preveliki" pikici za čas po približno stotinki sekunde. Ti dve niti pikici nista v zdajšnjem vesolju.
Torej: kako velikansko je že bilo vesolje - v smislu razmerij nastanek vesolja ni bil kaj dosti manjši kot zdaj.
Ali predstava za nivo vrtca: kot še prazen balonček in potem napihnjen.
 

[Vse]

Iz gostote in mase (začetka vesolja) bi se dalo izračunati tudi velikost začetka vesolja. (In bi bili razočarani.)
Tega (za zdaj, sam) ne bom naredil, ker velja še Einsteinova enačba (ki povezuje energijo in maso). Takrat je (verjetno) bilo ogromno energije - ki se je spreminjala v maso.
 

[Vse]

(Toliko zdaj od osnovnošolčka.)
"Škoda", ker znanstvene kapacitete ne "znajo" biti "trač" pedagogi: lahko bi navrgli še pa še takih zanimivih povzetkov (in nas razočarali oz. prizemljili).
 

[Vse]

Orjaški komet, ki je padel v Mehiški zaliv koncu obdobja dinozavrov, je imel učinek 10 milijard hirošimskih atomskih bomb. (Film: Sprehod z dinozavri)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Pritlikavi planeti
Imajo veliko maso, katere gravitacijska sila povzroči, da dobijo sferično obliko ali obliko blizu sferične. Vendar niso sposobne očistiti svoje orbite okoli Sonca. Vsak od petih znanih prizma planetov v sončnem sistemu (Pluton, Ceres, Erida, Makemake in Haumea) je manjši od našega Meseca. (Vir: 35)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Kometi
Te kepe, ki plujejo skozi vesolje, so sestavljene iz ledu, zamrznjenih plinov, kamnov in prahu. Krožijo okoli Sonca, njihove orbite pa so zelo podolgovate. Pogosto se vrtijo in obračajo neredno, ne sledijo nobeni osi. Ko se približajo Soncu, se segrejejo, trden led se spremeni v plin in nastane značilen rep. (Vir: 35)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Asteroidi
Večina teh majhnih kamnitih nebesnih teles, ki krožijo okoli Sonca, je nepravilne oblike, čeprav so bili opaženi tudi skoraj sferični. V sončnem sistemu jih je bilo doslej odkritih več kot milijon, veliko jih je v tako imenovanem asteroidnem pasu - med Marsom in Jupitrom. To so kamniti ostanki iz najzgodnejših začetkov sončnega sistema. (Vir: 35)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Meteorski roji
Ko komete ali asteroidi potujejo okoli Sonca, za seboj puščajo sled drobirja. Ko se Zemlja, ki sledi svoji orbiti, zaleti v to drobirje, na nočnem nebu vidimo stotine (ali tisoče) svetlih sledi, ki so posledica njihovega zgorevanja ob vstopu v atmosfero. (Vir: 35)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Meteoroidi
Različni kosi vesoljskega kamenja - drobci, ki so odpadli z asteroidov in kometov - veljajo za najmanjša nebesna telesa v sončevem sistemu. Ko meteoroid vstopi v Zemljino atmosfero in v njej zgoreva, za seboj pusti svetlo sled na nočnem nebu, ki ji pravimo "meteor" ali "utrinek". Lahko so majhni kot zrno prahu, vendar tudi veliki kot manjši asteroidi. (Vir: 35)
 

[Vse]

Nebesna telesa, ki so manjša od planetov
Meteoriti
To so meteoroidi, ki preživijo potovanje skozi atmosfero in ne popolnoma zgorijo. Do sedaj jih je bilo na Zemlji najdenih več kot 69.000. (Vir: 35)