"Največja črna luknja v naši galaksiji leži približno 26.000 svetlobnih let daleč. To je črna luknja Strelec A, ki leži v središču naše galaksije in ima maso okoli štiri milijone Sonc.
Premer te črne luknje znaša približno 17 Sončevih mas, kar pomeni, da če bi jo postavili v središče Osončja, ne bi segla niti do Merkurjeve krožnice.
Črna luknja v središču naše galaksije je torej bistveno manjša od tistih, ki jih lahko opazimo v nekaterih drugih galaksijah." (Vir: 37)
Črne luknje
Re: Črne luknje
"Črna luknja v središču galaksije M87, ki je od Zemlje oddaljena 50 milijonov svetlobnih let, ima maso 6 milijard Sonc." (Vir: 37)
Re: Črne luknje
"Kako lahko črne luknje sevajo?
Črne luknje oddajajo Hawkingovo sevanje. Kako je to mogoče, če vemo, ti da nič, ne more uiti iz črne luknje?
Nič, niti sevanje ne more ubežati črnim luknjam.
Hawkingovo sevanje kljub temu ne krši tega pravila. Sevanja namreč ne oddaja črna luknja sama, temveč prihaja iz praznine v bližini dogodkovnega obzorja.
V črni luknji je vsa snov zgoščena v eno samo točko, ki jo imenujemo singularnost. Zunaj singularnosti najdemo okroglo lupino, ki jo imenujemo dogodkovno obzorje. Vse, kar se znajde znotraj te meje, neizogibno pade v črno luknjo s hitrostjo, ki presega hitrost svetlobe. Zunaj črne luknje pa je padanje počasnejše. Vsi delci, tudi fotoni, ki tvorijo svetlobo, so zato ujeti, če se znajdejo znotraj dogodkovnega obzorja. Rahlo izven obzorja pa lahko delci ubežijo. V resnici celo prazno vesolje ni nikoli zares prazno. Hawkingova interpretacija kvantne mehanike pojasni, da v praznem vesolju neprestano nastajajo virtualni delci. Ti tvorijo pare delcev in njihovih antidelcev, ki trčijo in se takoj izničijo.
Če pa se takšen par delcev znajde dovolj blizu dogodkovnega obzorja, delca občasno ne trčita, Enega od njiju posesa črna luknja, preden se lahko izničita. Drugi delec lahko ubeži, tok takšnih delcev pa imenujemo Hawkingovo sevanje.
Slavno teorijo o pobeglih delcih je Stephen Hawking predlagal leta 1974. Menil je, da je to sevanje logična posledica kvantne teorije polja.
Hawkingovega sevanja črne luknje doslej še niso neposredno zaznali, saj je veliko prešibko za naše najboljše teleskope. Mehanizem, ki je gonilo sevanja, pa so dokazali v laboratorijih." (Vir: 37)
Črne luknje oddajajo Hawkingovo sevanje. Kako je to mogoče, če vemo, ti da nič, ne more uiti iz črne luknje?
Nič, niti sevanje ne more ubežati črnim luknjam.
Hawkingovo sevanje kljub temu ne krši tega pravila. Sevanja namreč ne oddaja črna luknja sama, temveč prihaja iz praznine v bližini dogodkovnega obzorja.
V črni luknji je vsa snov zgoščena v eno samo točko, ki jo imenujemo singularnost. Zunaj singularnosti najdemo okroglo lupino, ki jo imenujemo dogodkovno obzorje. Vse, kar se znajde znotraj te meje, neizogibno pade v črno luknjo s hitrostjo, ki presega hitrost svetlobe. Zunaj črne luknje pa je padanje počasnejše. Vsi delci, tudi fotoni, ki tvorijo svetlobo, so zato ujeti, če se znajdejo znotraj dogodkovnega obzorja. Rahlo izven obzorja pa lahko delci ubežijo. V resnici celo prazno vesolje ni nikoli zares prazno. Hawkingova interpretacija kvantne mehanike pojasni, da v praznem vesolju neprestano nastajajo virtualni delci. Ti tvorijo pare delcev in njihovih antidelcev, ki trčijo in se takoj izničijo.
Če pa se takšen par delcev znajde dovolj blizu dogodkovnega obzorja, delca občasno ne trčita, Enega od njiju posesa črna luknja, preden se lahko izničita. Drugi delec lahko ubeži, tok takšnih delcev pa imenujemo Hawkingovo sevanje.
Slavno teorijo o pobeglih delcih je Stephen Hawking predlagal leta 1974. Menil je, da je to sevanje logična posledica kvantne teorije polja.
Hawkingovega sevanja črne luknje doslej še niso neposredno zaznali, saj je veliko prešibko za naše najboljše teleskope. Mehanizem, ki je gonilo sevanja, pa so dokazali v laboratorijih." (Vir: 37)